Mesec: junij 2018

ZZP ima prave odgovore za ključne probleme države.

Navdušil me je izjemen članek Vojka Flegarja »Upravljanje javnih reči; da bi bili veliki, si moramo priznati majhnost. Članek briljantno analizira stanje v Sloveniji in ključna vprašanja razvoja in blaginje vendar brez odgovorov kakšne so možne rešitve. Peter Velikonja Zakaj ta prispevek ? Tudi soočenja kažejo, da stranke z največjo podporo nimajo resnične želje in tudi ne znanja za dejanske spremembe. Torej se nam slabo piše. Sam se namreč že več kot 30 let ukvarjam z analizami razvojnih možnosti in strategijami razvoja zato dobro poznam ključne razvojne probleme Slovenije. Kot strateg seveda iščem odgovore na ključna vprašanja tudi v dobrih praksah drugih držav. Glede na velikost je primerno Slovenijo primerjati z manjšimi nadpovprečno uspešnimi državami. Zato sem analiziral modele upravljanja Švice, Danske in Belgije. Kaj je skupno tem državam ? Upravljanje z denarjem ‘od spodaj navzgor’. To pomeni, da z denarjem upravlja praviloma tisti, ki ga je ustvaril. Posledično ima do javnega denarja povsem drugačen odnos kot pa tisti, ki pri ustvarjanju nove dodane vrednosti niso imeli ničesar. Zakaj decentralizacija? Zakaj bi bila nujna in kaj sploh to je? Centralizacija meri na (koncentracijo) središčnost centra, decentralizacija pa na nasprotni proces, manjšanje vloge centra in večja vloga periferije, ali pa sploh odprava pogleda, kjer je nekaj center nekaj pa periferija. V politiki centralizacija pomeni, da se o porabi javnega denarja odloča v centru. To s seboj nosi uniformnost, poenotenje sistema, hierarhijo, pa tudi vsaj formalno enakost vseh prebivalcev ne glede na to kje živijo. Decentralizacija povezana s teritorialno decentralizacijo, pa tudi večjo avtonomijo lokalnih skupnosti in večjimi razlikami med njimi. Decentralizacija lahko pomeni tudi manjšo odgovornost države za tisto, kar ni več podvrženo centralnemu določanju. Decentralizacija in z njo povezana večja avtonomija posameznih ustanov pa omogoča, da se bolj upoštevajo dejanske potrebe posameznih delov. Prednosti manjšanje moč centralnih oblasti pa je vpeljava tržnih načel v upravljanje in s tem povezane pravice do izbire najbolj ustreznih rešitev, večja prilagodljivost dejanskim razmeram, konkurenca med lokalnimi skupnostmi in večja mednarodna konkurenčnost. Če povsem analitično izpostavimo ključne razvojne probleme države lahko ugotovimo njihove temeljne vzroke. (Kaj so vzroki upada natalitete, praznjenja podeželja, velikih socialnih razlik med območji v državi, velikih razlik v možnostih razvoja, izobraževanja in zaslužkov, neučinkovite javne uprave in javnih služb, razpada bančnega sistema, elementov nadpovprečne  korupcija, klientelizma in razsipništvo z javnim denarjem) Odgovor je pretirana centralizacija upravljanja države Analiza dobrih praks uspešnih držav, kjer se ti problemi pojavljajo v bistveno manjšem obsegu, kaže,  da se od neuspešnih ločijo v osnovi glede na dva temeljna principa: Prvi princip je način razmišljanja skupnosti predvsem pa vodilnih in vplivnih skupin. Način razmišljanja je posledica tako zgodovine, kot tudi kulture predvsem pa vrednot, izobrazbe in znanj teh ljudi. Analize kažejo, da na ekonomsko uspešnost in blaginjo vpliva celo religija. Tako so se kot najuspešnejša izkazala protestantska okolja, med manj uspešna pa lahko uvrstimo hinduizem. Japonci imajo npr. drugačno a zelo produktivno različico budizma, ki se imenuje zen budizem. Drugi najpomembnejši dejavnik je sistem – model upravljanja z javnim denarjem. Izbira sistema upravljanja je sicer neposredno povezana s prej opisanim načinom razmišljanja, nanjo pa močno vplivajo tudi zgodovinske okoliščine. Tu se vidi, da Slovenci nimamo državniške tradicije. Slovenci smo se z ustavo sicer deklarativno odločili za tristopenjski sistem upravljanja (v bistvu za zmerno decentraliziran model), a smo dejansko uvedli zgolj dvostopenjski sistem. S tem, da je tudi prva stopnja (občine) podhranjena tako pri pristojnostih še bolj pa pri sredstvih, ki jim ostanejo na razpolago. Tako imamo najbolj centraliziran sistem upravljanja države v Evropi. Centraliziran model ljudje preprosto opravičujemo z majhnostjo države, kar se nam zdi samo po sebi umevno, češ da smo premajhni. Vendar problem velikosti – majhnosti sistema lahko definiramo šele s primerjavami in z razmišljanjem kaj je dejansko majhno in kaj je premajhno. Najmanjši Švicarski kanton ima samo 30.000,00 prebivalcev, a deluje in to odlično z vsemi atributi ne samo regije ampak države. (Za naše pojme je to skoraj nepojmljivo, tudi zato, ker nam je to zamolčano.) Po domače povedano so majhni, samostojni a odprti in povezani sistemi veliko bolj učinkoviti in odporni na šoke in krize iz notranjega in zunanjega okolja kot veliki centralizirani sistemi. Iz kod izvira ideja? Kot zanimivost naj poudarim, da obstaja svetovno gibanje t.i. »svobodnih« intelektualcev, ki je celo finančno podprto od ameriške države s sedežem v San Franciscu. Ti intelektualci so prepričani, da so obstoječi modeli upravljanja držav, tako centralizirani sistemi kot neoliberalni kapitalistični sistemi, preživeti. Menijo, da je na obzorju nova ekonomija in nov družbeni red, ki bo za ljudi in okolje bistveno bolj prijazen od sedanjega. Po njihovem mnenju globalizacije tudi ni več možno in niti ekonomsko smiselno ustavljati, ampak jo je potrebno povezati v nov družbeno-ekonomski red, kjer vse aktivnosti potekajo od spodaj navzgor. Torej iz lokalnih skupnosti, ki se svobodno povezujejo v večje enote in prenašajo del svojega odločanja in storitev na višje skupne enote, kjer je to stroškovno in funkcionalno smiselno. Na ta način namreč delujejo naravni sistemi, ki so se prilagodili in so zato sposobni preživetja. V bistvu je zanimivo, da imajo Švicarji , do neke mere pa tudi Danci in Belgijci, tak model že razvit in da odlično deluje, prihodnost je torej že tu in sedaj. Ker gre za kompleksna vprašanja bom poskušal model, za katerega v ZZP menimo, da ustreza tudi Sloveniji, z določenimi izboljšavami in posodobitvami opisati ljudsko in obenem poudaril tudi prednosti. Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine. Prednost pri tem je socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar, ki ga poberejo občine, ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva.) Zanje velja poseben zakon, po katerem morajo banke za pridobitev statusa kantonalne banke, biti v morajo biti solastnice tudi občine in kanton, vendar ne smejo imeti več kot 49% delež. Švicarji vedo, da je državno in javno manj učinkovito od zasebnega. Naše banke so že večkrat propadle zaradi »državnega lastništva«. Podoben je tudi problem zdravstva v Sloveniji, ki je v bistvu problem »javnega zdravstva«. Kar pa malokdo