Kategorija: Razmišljanja in komentarji

Peter Velikonja: Pozicioniranje Zveze za Primorsko – ZZP

Želimo se pozicionirati kot ideološko nevtralno gibanje, ki deluje v korist lokalnih ljudi s prevzemom enega od modelov upravljanja države, ki omogoča, da o javnih zadevah in pred tem o financah čimbolj neposredno prvenstveno odločajo tisti, ki so ta sredstva ustvarili, ne pa odtujene politične elite (najbližje nam je Švicarski model). Pri tem sicer ocenjujemo, da imata obe opciji svoje pozitivne in negativne lastnosti. Ravno zato se gibanje trudi združevati ljudi različnih nazorov in ideologij zato, da bi v ospredje postavili vsebine, programe in ideje ( ne ideologije !). Žal je posledica našega truda tudi  dejstvo, da nas levičarji vidijo kot izdajalce , desničarji pa kot levico, ki se želi infiltrirati na desni pol. Ker je večina ljudi levo ali desno indoktriniranih so nedojemljivi za naše ideje in program. Res pa je tudi,  da nas tudi tako levi kot desni mediji blokirajo saj  elita meni, da je naš program škodljiv tako levi kot desni opciji. Če bi uveljavili naš program bi elite ostale brez večine javnega denarja, ki ga sedaj skoraj 100% obvladujejo, denar pa je enako=obvladovanje medijev=oblast =moč.

KLJUČNI POUDARKI DECENTRALIZACIJE (Peter Velikonja) Ajdovščina, Volče oktober-november 2018

Nova Gorica”Da ne bi slučajno!”(Cedre II.)

“Sosedje”  doprsnega kipa dr. Henrika Tume ,  na “aleji slavnih” (Erjavčeva ulica) šušljajo  o tem, da želi novi lastnik zemljišča, na katerem  je postavljen, spomenik odstraniti.  Pri ZZP Občinski odbor Nova Gorica taki možnosti odločno nasprotujemo. V Novi Gorici imamo v zvezi s sušljanjem izkušnje, zadnja podobna je s cedrami na Prvomajski. Takrat je sušljanje končalo s posekanimi cedrami,  predvsem pa z ugotovitvijo, da je Oblast Mestne občine  neobčutljiva za naravno in kulturno dediščino . Da se kaj podobnega ne bi več ponovilo ! Erjavčeva ulica je Ulica pomembnih Goriških mož, ki imajo v zgodovini odločilno vlogo za razvoj kulture in narodne zavesti na našem območju. Spomenike je v preteklosti postavljal Klub starih goriških študentov. Prvega, Franu Erjavcu, že 1972, spomenik dr. Henriku Tumi leta 1975. Spomeniki so dela naših priznanih umetnikov, so sestavni del najpomembnejše kulturne dediščine v 70 let starem mestu. Novogoričani smo te spomenike vzeli za svoje in smo ponosni na edinstveno ulico, ki ji spomeniki dajejo svojevrsten pečat.    

Nova Gorica: Volitve na Tržnici

    Začelo se je 9. junija 2016, na izredni seji  Mestnega sveta  Mestne občine Nova Gorica ( v resnici je  začelo že prej..). Poročevalec, vodja kabineta župana je ( ob prisotnosti župana) predstavil edino točko dnevnega reda seje, to je Dopolnitev Letnega načrta pridobivanja stvarnega premoženja MONG v letu 2016: “Ta letni načrt dopolnjujemo z enim objektom, ki so ga ocenili v občinski upravi skupaj z županom na čelu, da je vreden razmislekov, da je vreden nakupa. Gre za prostor bivše prodajalne Mega center oziroma Daimond, lahko ga poznate pod tem imenom, pod lokalom Cocktail bar, v izmeri slabih 600 m2, tako, kot je navedeno v obrazložitvi, v pritličju slabih 200 m2, v nadstropju dobrih 500 m2. S potrditvijo oziroma z dopolnitvijo tega letnega načrta sledimo pogoju, da se lahko udeležimo na licitaciji na javni dražbi, ki bo za ta objekt naslednji teden. Izklicna cena je 320.000,00 EUR. Ta objekt je bil leta 2014 s strani sodno zapriseženega cenilca pa ocenjen na dobrih 700.000,00 EUR in tu je tudi prvi razlog v katerem vidimo priložnost, oziroma bi rekel je vredno, da se sprejme to dopolnitev letnega načrta, da se udeleži dražbe in ta objekt kupi. Poleg ostalih bi mogoče poudaril še dva razloga. Več je napisano tudi v sami obrazložitvi. V trajnostni urbani strategiji, ki smo jo sprejeli tudi tu na mestnem svetu, je tudi v viziji Nova Gorica 2020+ opredeljeno, oziroma si želimo, smo si postavili cilje, da bo mesto imelo tudi mediteransko tržnico, kjer bo prostor srečevanja in druženja prebivalcev oziroma ljudi, ne samo mesta Nova Gorica, ampak tudi sosednjega mesta Gorice. V tej trajnostni urbani strategiji, katero smo sprejeli, smo se dosti o tem pogovarjali in tudi potem zapisali o samem problemu, ki se dogaja v mestu, to je o določenih prostorih, ki so prazni in kako tem prostorom dati vsebino. To smo spravili pod okrilje urejanja vitalnih mestnih prostorov in tudi tu smo si zadali en cilj, da je ena izmed prioritet tudi ureditev tržnice in dati določenemu mestnemu prostoru določeno vsebino oziroma obogatiti in na tej lokaciji, kjer vidimo to mestno tržnico, je tudi ta vsebina oziroma sledimo temu cilju. Ampak tržnica ni samo prednost, doprinos samemu mestu. Enakovredno je tudi doprinos podeželju. Naši ljudje na podeželju vsekakor znajo pridelati svoje produkte in proizvode in to kvalitetne. V današnjem času je večji problem te kvalitetne produkte in proizvode prodati po korektni, če lahko rečem, ceni. Tržnica pa je vseeno eden izmed prodajnih kanalov preko katerih lahko dosežemo to oziroma kot se rado reče, je lažje po pravi ceni prodati v domačem dvorišču. Mogoče kaj več v nadaljevanju, da ne bi bil predolg in bi skozi diskusijo oziroma skozi vaša vprašanja, ki jih boste podali, odgovoril.” (konec navedka – glej zapisnik 6. izredne seje Mestnega sveta Mestne občine Nova Gorica, 9. junija 2016) Kakšna sreča. Za bagatelo pridobiti tako vrednost ( mediteransko tržnico). Vrednost, ki  ni samo doprinos mestu, pač pa tudi doprinos podeželju. Gre vsekakor za posebno tržnico kajti – na njej bo mogoče to kar sedanja tržnica ne omogoča, prodajati po korektni ceni. Ta tržnica ( mediteranska)  bo pravzaprav omogočala prodajo “po pravi ceni, kot na domačem dvorišču”.  (Zakaj hudiča zdajšnja tega ne omogoča? Verjetno zato ker ni mediteranska – si mislim.) Sledila je težka in temeljita razprava. Bile so izrečene velike in modre besede. ( se nadaljuje)

Regije razmišljanja II

ALI SE DEJANSKO KAJ PREMIKA PRI RAZMIŠLJANJU O REGIJAH ? Peter Velikonja , analitik “Pokrajine bi morala država kar ustanoviti. Nič filozofiranja,” je minuli teden na dušo svojim nekdanjim kolegom na kongresu slovenskih občin popihal predsednik vlade Marjan Šarec. Dodatno pa je župansko pokrajinsko vnemo dan kasneje podžgal še predsednik republike Borut Pahor, ko je dejal, da je zdaj najboljši čas za ponoven poskus ustanovitve pokrajin. “Pred nami bo strma in tvegana pot. A je vredno poskusiti, če smo prepričani, da je projekt pokrajin dober.” Tudi župani vse bolj poudarjajo problematiko države na katero opozarja ZZP že od osamosvojitve Slovenije. »Zelo pozitivno bom presenečen, če posameznik in nekaj članov vlade res lahko spremenijo smer; Slovenija je namreč zelo centralistično zastavljena. Vemo, da se v Sloveniji od vseh pobranih davkov le desetina vrne na lokalno raven. To nas uvršča v združbo pretežno nerazvitih držav. Bolj razvite države dajejo več na decentralizacijo in imajo na več ravneh razvito lokalno samoupravo. Zato mislim, da je to velik izziv za predsednika vlade Marjana Šarca, glede na to, da prihaja iz županskih vrst. Gre za izziv, da se splošni trend državne uprave, ki se upira decentralizaciji, obrne v drugo smer.« Nobeni vladi še ni uspelo izvesti projekta ustanovitve regij, Občine so se ustanavljale v državnem zboru in tudi regije se bodo morale ustanavljati v državnem zboru. Regije so naslednja razvojna priložnost Slovenije. Tudi manjše občine so bile odgovor na razvojne težave manjših krajev. To nalogo so manjše občine dobro opravile. Toda ko pridemo do širših razvojnih projektov, virtualne razvojne regije ne zadoščajo. Potrebujemo pravno formalne oblike regijskega organiziranja. Verjamem, da bo državi težko prepustiti del nalog in jih prepustiti občinam in regijam. Regije so res potrebne v številnih pogledih. Sam se pogosto ukvarjam z izzivi, kjer je država preveč oddaljena, da bi se za nas zavzela v Bruslju; sami pa smo kot občina premajhni, da bi bili sogovornik Evropski komisiji. Navsezadnje pogosto slišimo, da imamo Evropo regij.« Gregor Macedoni o pričakovanjih glede nove vlade . Indikativna je tudi izjava Dr. Ivana Žagarja, ki je projekt Pokrajin pripeljal najbolj daleč: »A če vse politične stranke ugotavljajo, da je manko pokrajin velik hendikep – ne nazadnje se to kaže pri vseh pomembnih zadevah, potem politika ne bi smela imeti polnih ust o podpori pokrajinam s figo v žepu. Je pa ob ustanavljanju pokrajin, zame, bolj kot število pomembno, ali bodo avtonomne v svojem delovanju in seveda tudi pri financah. Pomembni sta njihova vsebina in razvojna svoboda.« Da bi bilo pokrajine nujno ustanoviti že v prvih letih po osamosvojitvi, saj bi te pripomogle k skladnejšemu regionalnemu razvoju, že dve desetletji poudarjajo tako kot ZZP tudi strokovnjaki s področja lokalne samouprave. Toda v politiki je doslej, ob vsakokratnem poskusu ustanavljanja pokrajin, vselej zmagal prepir o tem, koliko bi bilo pokrajin in kje bi bili njihovi sedeži. Poleg tega pa je za njihovo ustanovitev potrebnih 60 poslanskih glasov. Da bi dejansko prišlo do ustanovitve pokrajin, bi se morali po večinskem razmišljanju le še dogovoriti o zakonu o ustanovitvi pokrajin, ki določa njihovo število, območja in sedeže.” A prav pri slednjem se je večkrat zalomilo. Tudi leta 2008, ko je bila Slovenija najbližje ustanovitvi pokrajin. To  je, po mojem mnenju, temeljna napačna predpostavka za dejansko ustanovitev pokrajin . V nadaljevanju po točkah podajam potrebne spremembe pred tem.  Ključno je finančno opismenjevanje državljanov in seznanjanje z decentraliziranimi modeli opravljanja v  državah resnične blaginje za večino prebivalstva (npr. Švica, Danska in Belgija) Namesto šest do osem pokrajin, kot so jih zagovarjali strokovnjaki, med njimi zdaj že pokojna Janez Šmidovnik in Stane Vlaj, je Janševa vlada, v kateri je bil minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko sedanji župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar, takrat pod pritiski s terena izrisala kar štirinajst Prvi posvetovalni referendum o tem vprašanju s klavrno udeležbo pri 10,98 odstotka kasneje v parlamentu doživele fiasko ravno zaradi tega , ker se je izhajalo iz napačnih in za večjo blaginjo ljudi dejansko nevarnih podmen. Problema zakaj referendum ni uspel pa  doslej ni še nihče resno analiziral . Po mojem mnenju pa ostajajo razlogi za neuspeh povsem enaki:   Splošna finančna nepismenost Slovencev kamor štejem tudi »politične elite«        Še vedno poslušamo medije in večino županov o tem kako bi država morala dati občinam več  denarja, kar je bistvena napačna premisa. Iz nevednosti ali namenoma pri nas nihče ne govori o logičnem dejstvu, da ti mora država najprej vzeti, da bi ti nato nekaj dala. Če primerjamo našo miselnost povezano z omenjeno finančno nepismenostjo z Švico in miselnostjo Švicarjev ugotovimo temeljni problem. Švicarji pravilno razumejo, da novo dodana vrednost ustvarjamo ljudje sami na svojem teritoriju (občin, regiji) Zato je logično dojemanje , da država v finančnem smislu ne daje ničesar, kvečjemu ponuja javne storitve in dobrine, ki jih plačujemo MI državljani. Slika model financiranja javnih zadev Švica vs. Slovenija   Slika nazorna kaže, kako je Slovenski model financiranja daleč od ideala demokratičnega odločanja od spodaj navzgor v političnem smislu in od ekonomskega dejstva, da najbolje upravljajo z skupnim denarje tisti, ki so ga tudi dejansko ustvarili. Analiza modelov upravljanja potrjuje dejstvo, da bolj kot so odločevalci oddaljeni od »ustvarjalcev« več je razsipništva, slabega gospodarjenja in tudi korupcije. Zato bi morali najprej na preprost način »medijsko« ozaveščati in finančno opismeniti prebivalstvo volivce, ki bi nato lahko pritisnilo na svoje predstavnike, oz pritiski sploh ne bi bili potrebni , ker je ko ugotoviš kako v finančnem smislu oblast deluje vsakomur logično, da je sistem upravljanja z javnimi financami v državi ključni razvojni problem naše države, ki generira večinoma slabosti o katerih poslušamo vsak dan, vključno z vse večjo nezainteresiranostjo ljudi za ukvarjanje z javnimi zadevami.   Kako torej deluje sistem v Švici: Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine-prednost socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar , ki ga poberejo občine ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva) Zanje velja poseben zakon, po katerem za pridobitev status-a kantonalne banke morajo biti solastnice tudi

Davek na dobiček – komentar

Zveza za Primorsko se pridružuje kritiki  Kluba slovenskih podjetnikov državnemu vrhu za medel odziv na hujskaštvo in sovražni govor  zoper podjetnike. Pri nasprotovanju predlogom Levice ne gre zato, da bi bili pri ZZP proti cilju »blaginja za vse«. Država blaginje za vse je namreč cilj vseh demokratičnih in na etiki utemeljenih politik (vsaj navzven). Uspeh je Levica dosegla prav s promoviranjem teh svetlih ciljev, zato je pridobila tako veliko podporo, ampak zanimivo ne med delavstvom in reveži. Gre se za vprašanje na kakšen način je večjo blaginjo za vse možno doseči. Izkušnje socialističnih in komunističnih držav kažejo, da se z zatiranjem najbolj ustvarjalnega dela prebivalstva kljub zaprtim mejam, da doseči le enakost v revščini. Naša Levica pa ni predstavnik revežev, upokojencev in premalo plačanih dobrih delavcev ampak je predstavnik javnega sektorja, nevladnih organizacij ter državnega dela gospodarstva, ki ga nesporno obvladuje »globoka država« z svojo mrežo. Posledice višjih obdavčitev so predvidljive, zaradi selitve podjetij, ki sedaj največ prispevajo v blagajno. Zaradi  “ugasnitev”   tujih naložb in svežega kapitala, se bo zmanjšalo število “produktivnih ” delovnih mest in priliv v državno blagajno bo kljub višji obdavčitvi v absolutnem znesku nižji. Problem je torej v logiki doseganja cilja države blaginje za vse. Kot lahko vsak opazi, se javni denar že sedaj ne preliva k revežem ampak v “porabniške” sektorje, to je v javno upravo, ki je vse močnejša. Na ta način  se država še dodatno zbirokratizira namesto, da bi bila javna uprava čim bolj vitka. Zbirokratizirana država je že sedaj ključni razvojni problem Slovenije, saj je razmerje med tistimi, ki dejansko neposredno ustvarjajo novo vrednost in tistimi, ki jih nadzirajo 1:1. Ob 670.000 upokojencih je že sedaj čudež, da država sploh deluje. Obstaja utemeljen sum, da predstavljajo »prikriti« krediti že velik del stroškov delovanja države v širšem smislu. Klasičen primer vpliva močne birokratske države na državno blagajno je Italija. Italijanska finančna policija v povprečju naredi več stroškov, kot država, na podlagi njenih odkritij, pridobi dodatnega denarja v blagajno.   Peter Velikonja  

ZZP ima prave odgovore za ključne probleme države.

Navdušil me je izjemen članek Vojka Flegarja »Upravljanje javnih reči; da bi bili veliki, si moramo priznati majhnost. Članek briljantno analizira stanje v Sloveniji in ključna vprašanja razvoja in blaginje vendar brez odgovorov kakšne so možne rešitve. Peter Velikonja Zakaj ta prispevek ? Tudi soočenja kažejo, da stranke z največjo podporo nimajo resnične želje in tudi ne znanja za dejanske spremembe. Torej se nam slabo piše. Sam se namreč že več kot 30 let ukvarjam z analizami razvojnih možnosti in strategijami razvoja zato dobro poznam ključne razvojne probleme Slovenije. Kot strateg seveda iščem odgovore na ključna vprašanja tudi v dobrih praksah drugih držav. Glede na velikost je primerno Slovenijo primerjati z manjšimi nadpovprečno uspešnimi državami. Zato sem analiziral modele upravljanja Švice, Danske in Belgije. Kaj je skupno tem državam ? Upravljanje z denarjem ‘od spodaj navzgor’. To pomeni, da z denarjem upravlja praviloma tisti, ki ga je ustvaril. Posledično ima do javnega denarja povsem drugačen odnos kot pa tisti, ki pri ustvarjanju nove dodane vrednosti niso imeli ničesar. Zakaj decentralizacija? Zakaj bi bila nujna in kaj sploh to je? Centralizacija meri na (koncentracijo) središčnost centra, decentralizacija pa na nasprotni proces, manjšanje vloge centra in večja vloga periferije, ali pa sploh odprava pogleda, kjer je nekaj center nekaj pa periferija. V politiki centralizacija pomeni, da se o porabi javnega denarja odloča v centru. To s seboj nosi uniformnost, poenotenje sistema, hierarhijo, pa tudi vsaj formalno enakost vseh prebivalcev ne glede na to kje živijo. Decentralizacija povezana s teritorialno decentralizacijo, pa tudi večjo avtonomijo lokalnih skupnosti in večjimi razlikami med njimi. Decentralizacija lahko pomeni tudi manjšo odgovornost države za tisto, kar ni več podvrženo centralnemu določanju. Decentralizacija in z njo povezana večja avtonomija posameznih ustanov pa omogoča, da se bolj upoštevajo dejanske potrebe posameznih delov. Prednosti manjšanje moč centralnih oblasti pa je vpeljava tržnih načel v upravljanje in s tem povezane pravice do izbire najbolj ustreznih rešitev, večja prilagodljivost dejanskim razmeram, konkurenca med lokalnimi skupnostmi in večja mednarodna konkurenčnost. Če povsem analitično izpostavimo ključne razvojne probleme države lahko ugotovimo njihove temeljne vzroke. (Kaj so vzroki upada natalitete, praznjenja podeželja, velikih socialnih razlik med območji v državi, velikih razlik v možnostih razvoja, izobraževanja in zaslužkov, neučinkovite javne uprave in javnih služb, razpada bančnega sistema, elementov nadpovprečne  korupcija, klientelizma in razsipništvo z javnim denarjem) Odgovor je pretirana centralizacija upravljanja države Analiza dobrih praks uspešnih držav, kjer se ti problemi pojavljajo v bistveno manjšem obsegu, kaže,  da se od neuspešnih ločijo v osnovi glede na dva temeljna principa: Prvi princip je način razmišljanja skupnosti predvsem pa vodilnih in vplivnih skupin. Način razmišljanja je posledica tako zgodovine, kot tudi kulture predvsem pa vrednot, izobrazbe in znanj teh ljudi. Analize kažejo, da na ekonomsko uspešnost in blaginjo vpliva celo religija. Tako so se kot najuspešnejša izkazala protestantska okolja, med manj uspešna pa lahko uvrstimo hinduizem. Japonci imajo npr. drugačno a zelo produktivno različico budizma, ki se imenuje zen budizem. Drugi najpomembnejši dejavnik je sistem – model upravljanja z javnim denarjem. Izbira sistema upravljanja je sicer neposredno povezana s prej opisanim načinom razmišljanja, nanjo pa močno vplivajo tudi zgodovinske okoliščine. Tu se vidi, da Slovenci nimamo državniške tradicije. Slovenci smo se z ustavo sicer deklarativno odločili za tristopenjski sistem upravljanja (v bistvu za zmerno decentraliziran model), a smo dejansko uvedli zgolj dvostopenjski sistem. S tem, da je tudi prva stopnja (občine) podhranjena tako pri pristojnostih še bolj pa pri sredstvih, ki jim ostanejo na razpolago. Tako imamo najbolj centraliziran sistem upravljanja države v Evropi. Centraliziran model ljudje preprosto opravičujemo z majhnostjo države, kar se nam zdi samo po sebi umevno, češ da smo premajhni. Vendar problem velikosti – majhnosti sistema lahko definiramo šele s primerjavami in z razmišljanjem kaj je dejansko majhno in kaj je premajhno. Najmanjši Švicarski kanton ima samo 30.000,00 prebivalcev, a deluje in to odlično z vsemi atributi ne samo regije ampak države. (Za naše pojme je to skoraj nepojmljivo, tudi zato, ker nam je to zamolčano.) Po domače povedano so majhni, samostojni a odprti in povezani sistemi veliko bolj učinkoviti in odporni na šoke in krize iz notranjega in zunanjega okolja kot veliki centralizirani sistemi. Iz kod izvira ideja? Kot zanimivost naj poudarim, da obstaja svetovno gibanje t.i. »svobodnih« intelektualcev, ki je celo finančno podprto od ameriške države s sedežem v San Franciscu. Ti intelektualci so prepričani, da so obstoječi modeli upravljanja držav, tako centralizirani sistemi kot neoliberalni kapitalistični sistemi, preživeti. Menijo, da je na obzorju nova ekonomija in nov družbeni red, ki bo za ljudi in okolje bistveno bolj prijazen od sedanjega. Po njihovem mnenju globalizacije tudi ni več možno in niti ekonomsko smiselno ustavljati, ampak jo je potrebno povezati v nov družbeno-ekonomski red, kjer vse aktivnosti potekajo od spodaj navzgor. Torej iz lokalnih skupnosti, ki se svobodno povezujejo v večje enote in prenašajo del svojega odločanja in storitev na višje skupne enote, kjer je to stroškovno in funkcionalno smiselno. Na ta način namreč delujejo naravni sistemi, ki so se prilagodili in so zato sposobni preživetja. V bistvu je zanimivo, da imajo Švicarji , do neke mere pa tudi Danci in Belgijci, tak model že razvit in da odlično deluje, prihodnost je torej že tu in sedaj. Ker gre za kompleksna vprašanja bom poskušal model, za katerega v ZZP menimo, da ustreza tudi Sloveniji, z določenimi izboljšavami in posodobitvami opisati ljudsko in obenem poudaril tudi prednosti. Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine. Prednost pri tem je socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar, ki ga poberejo občine, ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva.) Zanje velja poseben zakon, po katerem morajo banke za pridobitev statusa kantonalne banke, biti v morajo biti solastnice tudi občine in kanton, vendar ne smejo imeti več kot 49% delež. Švicarji vedo, da je državno in javno manj učinkovito od zasebnega. Naše banke so že večkrat propadle zaradi »državnega lastništva«. Podoben je tudi problem zdravstva v Sloveniji, ki je v bistvu problem »javnega zdravstva«. Kar pa malokdo

Slovenija potrebuje boljši razvojni model pokrajin

Slovenija potrebuje razvojni model pokrajin, ki bo bližji ljudem in lokalnemu okolju V Novi Gorici sta 5. aprila 2018 – Slovenska ljudska stranka (SLS) in Zvezo za Primorsko (ZZP). podpisali sporazum o skupnem nastopu na letošnjih volitvah. Odločitev temelji na močni programski sorodnosti zlasti skozi prizmo predlaganih ukrepov na področju decentralizacije, debirokratizacije in demokratizacije Slovenije. Skupen volilni nastop SLS in ZZP pomeni novost v slovenskem političnem prostoru, saj postavlja v ospredje programsko in ne ideološko povezovanje. SLS in ZZP bosta iskali konsenz med ljudmi za spremembe sistema upravljanja države. Slovenija rabi nov model pokrajin, ki bodo bliže ljudem in lokalnemu okolju. Torej razvojni model, ki bo zagotavljal ljudem večjo avtonomijo odločanja, upravljanja in financiranja. Obstoječi monocentrični model sili ljudi k množičnim dnevnim migracijam v Ljubljano kot gospodarsko in upravno središče, ostala mesta in podeželje pa nazadujejo v razvoju, poslovnih priložnosti, kakovosti bivanja ter izgubljajo ključen potencial – ljudi, zlasti mlade generacije. Najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je zaradi tega ogrožena prihodnost Slovenije in naroda, saj je nataliteta na spodnji meji. Še več, ogrožen je že tako krhek socialni model (pokojninska in zdravstvena blagajna. V SLS in ZZP zato predlagamo nov koncept regionalne politike, ki temelji na razvoju regij oz. pokrajin, ki bodo zagotavljale nove poslovne priložnosti, delovna mesta, dostopne upravne storitve, zdravstveno mrežo, kulturne dejavnosti. Nova regionalna ekonomija omogoča, da se v odločanje pritegne več deležnikov na različnih nivojih upravljanja. Ti povezano delujejo v različnih okoljih, učinkovito koordinirajo dejavnosti in kot nadgradnjo celostno implementirajo regionalno politiko. Slovenija sodi med najbolj centralizirane države. Problem financiranja občin v Sloveniji ima izvor v nepravilni vertikalni davčni strukturi. Od tu nesorazmerje v prihodkih, stroških, primerni porabi ter posledično višini potrebne finančne izravnave po občinah. Model pokrajin, ki ga bosta uveljavili SLS in ZZP, občinam in regijam daje več sredstev in večjo avtonomnost pri oblikovanju finančnih virov. S tem bi občine in regije bistveno izboljšale svojo proračunsko kondicijo in povečale razvojne priložnosti ob racionalnejši javni porabi. Model zbiranja in delitve javnega denarja v Sloveniji in Švici Slika shematsko kaže ključno razliko v upravljanju z davki. Zato je cilj zadržati odločanje tam kjer je bil denar ustvarjen ter tako zmanjšati razlike med regijami, prenesti odločanje in upravljanje na nižji nivo, zvečati odpornosti sistemov, izboljšat izrabo človeških in naravnih virov in posledično nižja obdavčitev… Uvajamo model, ki bo ljudem dal bolj enakopravne razvojne možnosti tudi na podeželju. Model je izvedljiv saj je preizkušen in uspešno deluje v najbolj razvitih državah, kot so Švica, Danska in Belgija. Predsednik SLS mag. Marko Zidanšek: »V SLS se zavedamo, da je tovrstno povezovanje dobro za Slovenijo, saj je dokaz, da zmoremo preseči ideološke razprtije in poenotiti programske usmeritve ter s tem bistveno pripomoči k dvigu politične kulture in osvežitvi vse bolj zatohlega političnega prostora v Sloveniji. Prav zato bomo v naslednjih tednih iskali širši politični konsenz za uvedbo novega modela pokrajin, ki bo bliže ljudem in njihovemu lokalnemu okolju. To je tudi eden temeljnih razlogov, da volivci jasno in argumentirano prepoznajo SLS in ZZP kot prvo in pravo izbiro.« Pavel Gregorčič ZZP je o razlogih za povezovanje s SLS dejal: »Imamo politične izkušnje in se zavedamo, da s samostojnim nastopom in pristransko medijsko obravnavo nimamo dovolj možnosti, da bi prestopili volilni prag ter se uvrstili kot nova politična sila v državni zbor. Povezovanje s Slovensko ljudsko stranko pomeni korak na poti do zastavljenih ciljev ter posledično s tem do dejanskih premikov na področju demokratizacije, decentralizacije in deregulacije, ki jo Slovenija in Slovenci še kako potrebujemo. Podpredsednik PS ZZP Primorsko Peter Velikonja je predstavil ključne razvojne probleme države, ki jih je možno omejiti zgolj s celovito spremembo sistema upravljanja z davki: »Iz strokovnih poglobljenih analiz (demografije, naselbinske mreže, regionalne ekonomije in kvalitete življenja) ugotavljamo, da sta ključna razvojna problema Slovenije: način zbiranja in upravljanja javnih sredstev ki je povsem centraliziran, in pretirana regulacija (omejevanje gospodarske pobude) s posledično birokratizacijo in odločanjem. Država centralno razporeja več kot 90 odstotkov javnih sredstev in to zelo neučinkovito. Regije zato vidimo kot del organizacijskih sprememb sistema zbiranja in upravljanja z davki. S tem ne povzročamo dodatnih stroškov, ampak zgolj prerazporejamo obstoječe vire in funkcije. Cilj pokrajin je da ob nižjimi stroški delovanja ustvarimo bolj kvaliteten servis državljanom. Regije bodo pridobile ustrezne finančne in gospodarske vzvode, preko katerih bodo vplivale na večanje zaposlitvenih možnosti (razvoj delovnih mest) in s tem na socio-demografsko stanje in blaginjo. Naš model regionalizma nasprotuje uvedbi novega birokratskega aparata, večino nalog bi za regijo izvajale povezane občinske uprave. Da bi presegli razprtije v regijah, povezane z vprašanjem sedeža, se bo sedež selil skupaj z mandatom pokrajinskega glavarja oz. po abecednem redu. Skupni kandidat SLS ZZP v volilnem okraju Ajdovščina je David Bratož, dolgoletni direktor ROD-a, ki dobro pozna razvojne težave »perifernih regij kot posledice centraliziranega upravljanja z javnim denarjem, zato bo lahko zelo uspešno uveljavljal naš program. Njegov detajlni program bo predstavljen v naslednjem Latniku. Programski svet ZZP