ZZP ima prave odgovore za ključne probleme države. • Zveza za Primorsko

ZZP ima prave odgovore za ključne probleme države.

Navdušil me je izjemen članek Vojka Flegarja »Upravljanje javnih reči; da bi bili veliki, si moramo priznati majhnost. Članek briljantno analizira stanje v Sloveniji in ključna vprašanja razvoja in blaginje
vendar brez odgovorov kakšne so možne rešitve.

Peter Velikonja

Zakaj ta prispevek ?

Tudi soočenja kažejo, da stranke z največjo podporo nimajo resnične želje in tudi ne znanja za dejanske spremembe. Torej se nam slabo piše.
Sam se namreč že več kot 30 let ukvarjam z analizami razvojnih možnosti in strategijami razvoja zato dobro poznam ključne razvojne probleme Slovenije. Kot strateg seveda iščem odgovore na ključna vprašanja tudi v dobrih praksah drugih držav. Glede na velikost je primerno Slovenijo primerjati z manjšimi nadpovprečno uspešnimi državami. Zato sem analiziral modele upravljanja Švice, Danske in Belgije.

Kaj je skupno tem državam ?

Upravljanje z denarjem ‘od spodaj navzgor’. To pomeni, da z denarjem upravlja praviloma tisti, ki ga je ustvaril. Posledično ima do javnega denarja povsem drugačen odnos kot pa tisti, ki pri ustvarjanju nove dodane vrednosti niso imeli ničesar.

Zakaj decentralizacija? Zakaj bi bila nujna in kaj sploh to je?

Centralizacija meri na (koncentracijo) središčnost centra, decentralizacija pa na nasprotni proces, manjšanje vloge centra in večja vloga periferije, ali pa sploh odprava pogleda, kjer je nekaj center nekaj pa periferija. V politiki centralizacija pomeni, da se o porabi javnega denarja odloča v centru. To s seboj nosi uniformnost, poenotenje sistema, hierarhijo, pa tudi vsaj formalno enakost vseh prebivalcev ne glede na to kje živijo. Decentralizacija povezana s teritorialno decentralizacijo, pa tudi večjo avtonomijo lokalnih skupnosti in večjimi razlikami med njimi. Decentralizacija lahko pomeni tudi manjšo odgovornost države za tisto, kar ni več podvrženo centralnemu določanju. Decentralizacija in z njo povezana večja avtonomija posameznih ustanov pa omogoča, da se bolj upoštevajo dejanske potrebe posameznih delov. Prednosti manjšanje moč centralnih oblasti pa je vpeljava tržnih načel v upravljanje in s tem povezane pravice do izbire najbolj ustreznih rešitev, večja prilagodljivost dejanskim razmeram, konkurenca med lokalnimi skupnostmi in večja mednarodna konkurenčnost.
Če povsem analitično izpostavimo ključne razvojne probleme države lahko ugotovimo njihove temeljne vzroke. (Kaj so vzroki upada natalitete, praznjenja podeželja, velikih socialnih razlik med območji v državi, velikih razlik v možnostih razvoja, izobraževanja in zaslužkov, neučinkovite javne uprave in javnih služb, razpada bančnega sistema, elementov nadpovprečne  korupcija, klientelizma in razsipništvo z javnim denarjem) Odgovor je pretirana centralizacija upravljanja države
Analiza dobrih praks uspešnih držav, kjer se ti problemi pojavljajo v bistveno manjšem obsegu, kaže,  da se od neuspešnih ločijo v osnovi glede na dva temeljna principa:
Prvi princip je način razmišljanja skupnosti predvsem pa vodilnih in vplivnih skupin.

Način razmišljanja je posledica tako zgodovine, kot tudi kulture predvsem pa vrednot, izobrazbe in znanj teh ljudi.
Analize kažejo, da na ekonomsko uspešnost in blaginjo vpliva celo religija. Tako so se kot najuspešnejša izkazala protestantska okolja, med manj uspešna pa lahko uvrstimo hinduizem. Japonci imajo npr. drugačno a zelo produktivno različico budizma, ki se imenuje zen budizem.

Drugi najpomembnejši dejavnik je sistem – model upravljanja z javnim denarjem.

Izbira sistema upravljanja je sicer neposredno povezana s prej opisanim načinom razmišljanja, nanjo pa močno vplivajo tudi zgodovinske okoliščine. Tu se vidi, da Slovenci nimamo državniške tradicije.
Slovenci smo se z ustavo sicer deklarativno odločili za tristopenjski sistem upravljanja (v bistvu za zmerno decentraliziran model), a smo dejansko uvedli zgolj dvostopenjski sistem. S tem, da je tudi prva stopnja (občine) podhranjena tako pri pristojnostih še bolj pa pri sredstvih, ki jim ostanejo na razpolago. Tako imamo najbolj centraliziran sistem upravljanja države v Evropi.
Centraliziran model ljudje preprosto opravičujemo z majhnostjo države, kar se nam zdi samo po sebi umevno, češ da smo premajhni. Vendar problem velikosti – majhnosti sistema lahko definiramo šele s primerjavami in z razmišljanjem kaj je dejansko majhno in kaj je premajhno.
Najmanjši Švicarski kanton ima samo 30.000,00 prebivalcev, a deluje in to odlično z vsemi atributi ne samo regije ampak države. (Za naše pojme je to skoraj nepojmljivo, tudi zato, ker nam je to zamolčano.)
Po domače povedano so majhni, samostojni a odprti in povezani sistemi veliko bolj učinkoviti in odporni na šoke in krize iz notranjega in zunanjega okolja kot veliki centralizirani sistemi.
Iz kod izvira ideja? Kot zanimivost naj poudarim, da obstaja svetovno gibanje t.i. »svobodnih« intelektualcev, ki je celo finančno podprto od ameriške države s sedežem v San Franciscu. Ti intelektualci so prepričani, da so obstoječi modeli upravljanja držav, tako centralizirani sistemi kot neoliberalni kapitalistični sistemi, preživeti. Menijo, da je na obzorju nova ekonomija in nov družbeni red, ki bo za ljudi in okolje bistveno bolj prijazen od sedanjega. Po njihovem mnenju globalizacije tudi ni več možno in niti ekonomsko smiselno ustavljati, ampak jo je potrebno povezati v nov družbeno-ekonomski red, kjer vse aktivnosti potekajo od spodaj navzgor. Torej iz lokalnih skupnosti, ki se svobodno povezujejo v večje enote in prenašajo del svojega odločanja in storitev na višje skupne enote, kjer je to stroškovno in funkcionalno smiselno. Na ta način namreč delujejo naravni sistemi, ki so se prilagodili in so zato sposobni preživetja.
V bistvu je zanimivo, da imajo Švicarji , do neke mere pa tudi Danci in Belgijci, tak model že razvit in da odlično deluje, prihodnost je torej že tu in sedaj.
Ker gre za kompleksna vprašanja bom poskušal model, za katerega v ZZP menimo, da ustreza tudi Sloveniji, z določenimi izboljšavami in posodobitvami opisati ljudsko in obenem poudaril tudi prednosti.

Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine. Prednost pri tem je socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar, ki ga poberejo občine, ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva.) Zanje velja poseben zakon, po katerem morajo banke za pridobitev statusa kantonalne banke, biti v morajo biti solastnice tudi občine in kanton, vendar ne smejo imeti več kot 49% delež. Švicarji vedo, da je državno in javno manj učinkovito od zasebnega. Naše banke so že večkrat propadle zaradi »državnega lastništva«. Podoben je tudi problem zdravstva v Sloveniji, ki je v bistvu problem »javnega zdravstva«. Kar pa malokdo hoče razumeti je to, da so anomalije namreč tipični simptomi »javnega upravljanja« in denarja, ki »pade z neba«, ne pa zdravstva kot stroke.

Iz kantonalnih bank se nato po ustavno določenem deležu odvaja za javne storitve na nivoju občine, kantona in tudi na nivoju države. Politika ne more sprotno in po potrebah predpisovati novih dajatev in tudi ne drugačne delitve javnega denarja, za to je po ustavi pristojno le ljudstvo na referendumu in v takšnem primeru je potrebno spremeniti ustavo.

Švicarji imajo glede na to, da je ta model nastal že v 18, stoletju, dejansko premočne birokratske aparate na nivoju kantonov, zanimivo pa je to, da imajo zelo vitko državno upravo.

Zaradi nemobilnosti in majhnega deleža izobraženega prebivalstva je bila centralizacija tudi na nižjih nivojih nekoč logična. Danes smo v dobi digitalizacije, ko se lahko ljudje in službe povežejo med seboj brez fizične prisotnosti na enem mestu, zato sodoben model ne predvideva dodatnega regijskega birokratskega aparata.

Primer pri nas so statistične regije, ki po obstoječem modelu sprejemajo letne plane investicij a nato čakajo ali bodo uspešne pri pridobivanju denarja iz EU in države.

Ta sistem ni učinkovit, ker so pri pridobivanju sredstev za izvedbo ciljev odvisne od države in od uspešnosti prijav. Prijavni sistem pa je zbirokratiziran in zato zelo zapleten. Bolj je pomembna pravilna izpolnitev obrazcev kot sama vsebina projekta zato ni nujno, da bodo sredstva namenjena res vsebinsko najboljšim projektom. Vse regije tudi nimajo enakega dostopa do sredstev, saj je delitev odvisna tudi od razporeditve vplivov  in moči na državnem nivoju.

Po švicarskem modelu bi torej občinam ostalo 1/3 zbranega denarja in ustrezno razmerje nalog in pristojnosti, regijam pa tudi 1/3 v regiji zbranega denarja.

Vrhovni organ regije bi bila skupščina, ki bi samostojno glasovala o prioriteti programov in ukrepov iz sprejetega dolgoročnega načrta in letnih planov razvoja. Zanje bi lahko brez vlog in prošenj državi porabila toliko denarja kot bi ga zbrala.

Regija in občine bi bile popolnoma same odgovorne za svoj razvoj in blaginjo. Zaradi velikih razlik v regionalni razvitosti, ki so se po osamosvojitvi še poglobile, bi začel delovati tudi vnaprej ustavno določen sistem  solidarnosti. Država bi 1/3 od lastnega vira namenila za manj razvite regije. Regije pa bi iz svojega dela 1/3 namenjale za manj razvite občine.

Za razumevanje načina razmišljanja Švicarskega prebivalstva je indikativno, da ljudje javni denar razumejo kot svoj denar in ne kot državni denar, ki je padel z neba. Tako so na podlagi takega razmišljanja in javnega mnenja , ki je posledica učinkovitega preizkušenega in dolgo delujočega sistema upravljanja z javnim denarjem, volivci za nas nerazumljivo glasovali proti: ukinitvi prispevka za RTV, da so glasovali proti univerzalnemu temeljnemu dodatku (UTD) o katerem sanjajo bistveno bolj revne države, da so v manjši občini na referendumu zavrnili predlog bogatega sokrajana, da namesto njih pokrije vse davke in javne stroške.

Tudi višje oblasti sledijo tej logiki, tako je za nas nepojmljivo, da je denar, ki ga vloži podjetnik kot kapital v kantonalno banko, davčna olajšava. Davkoplačevalec lahko v prvem kolenu v znak solidarnosti sam odloči, da gredo njegovi davki v občino oz. kanton kjer živi ali je živel npr. njegov oče in ne v kanton v katerem davkoplačevalec trenutno prebiva itd.. Tisti, ki vodijo javne zadeve vedo, da morajo imeti bogate državljane, bogate občine in bogate kantone, da bi lahko bila bogata tudi država kot celota. Zakaj tako razmišljajo? Ker imajo transparenten sistem zbiranja in upravljanja z javnim denarjem in torej razumejo, da ti države ne more dati ničesar, če ti prej ne vzame. In, da ljudje dajejo državi za opravljanje skupnih nalog ter, da je država zgolj naš servis in ne obratno. Ko to razumeš in imaš sistemsko možnost vplivanja, nisi več indiferenten do javne porabe in ne dojemaš ukvarjanja z javnimi zadevami kot sfiženo politikantstvo ampak kot družbeno skrb za gospodarno porabo javnega denarja.

Če bi imeli v Slovenij tak model, ne bi imeli projekta TEŠ 6, saj bi regija sama financirala njegovo gradnjo in bi zagovorniki težko prepričali prebivalstvo, da ta projekt stane še enkrat več kot stanejo primerljivi projekti, kar velja tudi za železniški tir in druge velike investicije.

 
Kaj so največje ovire in nevarnosti

Kaj so torej lahko ovire za uveljavitev takega modela, čeprav dokazano deluje in  je bistveno boljši za blaginjo večine ljudi, kot obstoječi?
Vsekakor je iluzorno pričakovati, da bodo oblastniki sami predlagali spremembo sistema, ki je sedaj njim v izrazito korist in v škodo ljudi, predvsem tistih, delavcev, podjetnikov in kmetov, ki ustvarjajo dejansko novo vrednost.
Ker ljudje ne maramo sprememb tudi, če bi te pomenile, da gremo na boljše.
Ker je ljudi, ki dejansko neposredno ustvarjajo novo vrednost le še cca. 250.000
Slovenci smo individualisti in težko sodelujemo, še težje pa se kaj sami samoiniciativno in svobodno dogovorimo. Navajeni smo čakati na ukaz z vrha, kar je do neke mere razumljivo glede na to, da smo zgodovinsko vedno imeli tuje gospodarje, v družbi južnih Slovanov pa smo živeli v  nedemokratičnih sistemih, kjer je sprva odločal monarh, kasneje pa naj bi sicer odločalo ljudstvo a je v resnici odločal zgolj partijski vrh.
V bistvu je prvotna ustava prve samostojne države celo predvidevala, da se bodo lokalne skupnosti same povezale in sporazumele o velikosti in obsegu regij, kot so to storili Švicarji. Verjetno se to ni zgodilo, ker je bilo pri nas vprašanje delitve javnega denarja vedno tabu tema. Če bi ustava določala, da občinam pripada 2/3 na njihovem ozemlju pobranega javnega denarja kot to določa švicarska ustava, bi bilo verjetno drugače. Iz zgodovine Švice je znano, da sta se dve povsem nemški regiji odločili za vstop v Švicarsko konfederacijo, ker jima po Švicarskem modelu ostane 2/3 javnega denarja po nemškem modelu pa bi jim ostala zgolj 1/3.
Spremembe  pričakujemo le od ljudi in visoko etičnih politikov z ustreznimi znanji, za to pa bi moral biti povprečen Slovenec bistveno bolj finančno pismen kot je in imeti bi morali drugačen izobraževalni sistem. Ideja bi tudi morala imeti široko podporo v medijih, primerno pa bi bilo tudi izvajanje poskusnih  modelov na manjših enotah. V tem primeru bi bila ena regija štiri leta testna in bi delovala po prilagojenem Švicarskem modelu. Tako bi neposredno občutili in videli pozitivne učinke s tem pa tudi lažje razumeli in sprejeli nov model.

Ali je takšen model sploh možen v Slovenskem prostoru?

Glede na pregovorno pridnost Slovencev in še delno ohranjeno avstrijsko (alpsko) mentaliteto ocenjujem, da bi po začetnih težavah sistem deloval enako ali boljše kot švicarski (švicarski kantoni so se že zbirokratizirali in v večini švicarskih kantonov tuje priseljeno prebivalstvo z drugačno mentaliteto že presega 20 %). Glede na sedanji sistem pa bi kantonalni sistem bil bistveno bolj učinkovit.

In kaj bi ljudje sploh imeli od tega?

Ker bi ljudje soodločali o porabi javnega denarja na nižjih nivojih, torej tam kjer je bil tudi ustvarjen, bi bil denar racionalneje porabljen, obenem bi bil smotrneje naložen v investicije, ki prinašajo večje javne koristi. Posledično bi se lahko znižali davki a bi zaradi bolj bogatega prebivalstva in narodnega dohodka bil absolutni znesek za javno porabo višji. To pa pomeni več denarja in s tem boljše zdravstvo, izobraževanje, socialno varnost in oskrbo.

Category

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


* Checkbox GDPR is required

*

I agree