Mesec: november 2018

Peter Velikonja: Pozicioniranje Zveze za Primorsko – ZZP

Želimo se pozicionirati kot ideološko nevtralno gibanje, ki deluje v korist lokalnih ljudi s prevzemom enega od modelov upravljanja države, ki omogoča, da o javnih zadevah in pred tem o financah čimbolj neposredno prvenstveno odločajo tisti, ki so ta sredstva ustvarili, ne pa odtujene politične elite (najbližje nam je Švicarski model). Pri tem sicer ocenjujemo, da imata obe opciji svoje pozitivne in negativne lastnosti. Ravno zato se gibanje trudi združevati ljudi različnih nazorov in ideologij zato, da bi v ospredje postavili vsebine, programe in ideje ( ne ideologije !). Žal je posledica našega truda tudi  dejstvo, da nas levičarji vidijo kot izdajalce , desničarji pa kot levico, ki se želi infiltrirati na desni pol. Ker je večina ljudi levo ali desno indoktriniranih so nedojemljivi za naše ideje in program. Res pa je tudi,  da nas tudi tako levi kot desni mediji blokirajo saj  elita meni, da je naš program škodljiv tako levi kot desni opciji. Če bi uveljavili naš program bi elite ostale brez večine javnega denarja, ki ga sedaj skoraj 100% obvladujejo, denar pa je enako=obvladovanje medijev=oblast =moč.

KLJUČNI POUDARKI DECENTRALIZACIJE (Peter Velikonja) Ajdovščina, Volče oktober-november 2018

Nova Gorica”Da ne bi slučajno!”(Cedre II.)

“Sosedje”  doprsnega kipa dr. Henrika Tume ,  na “aleji slavnih” (Erjavčeva ulica) šušljajo  o tem, da želi novi lastnik zemljišča, na katerem  je postavljen, spomenik odstraniti.  Pri ZZP Občinski odbor Nova Gorica taki možnosti odločno nasprotujemo. V Novi Gorici imamo v zvezi s sušljanjem izkušnje, zadnja podobna je s cedrami na Prvomajski. Takrat je sušljanje končalo s posekanimi cedrami,  predvsem pa z ugotovitvijo, da je Oblast Mestne občine  neobčutljiva za naravno in kulturno dediščino . Da se kaj podobnega ne bi več ponovilo ! Erjavčeva ulica je Ulica pomembnih Goriških mož, ki imajo v zgodovini odločilno vlogo za razvoj kulture in narodne zavesti na našem območju. Spomenike je v preteklosti postavljal Klub starih goriških študentov. Prvega, Franu Erjavcu, že 1972, spomenik dr. Henriku Tumi leta 1975. Spomeniki so dela naših priznanih umetnikov, so sestavni del najpomembnejše kulturne dediščine v 70 let starem mestu. Novogoričani smo te spomenike vzeli za svoje in smo ponosni na edinstveno ulico, ki ji spomeniki dajejo svojevrsten pečat.    

Nova Gorica: Volitve na Tržnici

    Začelo se je 9. junija 2016, na izredni seji  Mestnega sveta  Mestne občine Nova Gorica ( v resnici je  začelo že prej..). Poročevalec, vodja kabineta župana je ( ob prisotnosti župana) predstavil edino točko dnevnega reda seje, to je Dopolnitev Letnega načrta pridobivanja stvarnega premoženja MONG v letu 2016: “Ta letni načrt dopolnjujemo z enim objektom, ki so ga ocenili v občinski upravi skupaj z županom na čelu, da je vreden razmislekov, da je vreden nakupa. Gre za prostor bivše prodajalne Mega center oziroma Daimond, lahko ga poznate pod tem imenom, pod lokalom Cocktail bar, v izmeri slabih 600 m2, tako, kot je navedeno v obrazložitvi, v pritličju slabih 200 m2, v nadstropju dobrih 500 m2. S potrditvijo oziroma z dopolnitvijo tega letnega načrta sledimo pogoju, da se lahko udeležimo na licitaciji na javni dražbi, ki bo za ta objekt naslednji teden. Izklicna cena je 320.000,00 EUR. Ta objekt je bil leta 2014 s strani sodno zapriseženega cenilca pa ocenjen na dobrih 700.000,00 EUR in tu je tudi prvi razlog v katerem vidimo priložnost, oziroma bi rekel je vredno, da se sprejme to dopolnitev letnega načrta, da se udeleži dražbe in ta objekt kupi. Poleg ostalih bi mogoče poudaril še dva razloga. Več je napisano tudi v sami obrazložitvi. V trajnostni urbani strategiji, ki smo jo sprejeli tudi tu na mestnem svetu, je tudi v viziji Nova Gorica 2020+ opredeljeno, oziroma si želimo, smo si postavili cilje, da bo mesto imelo tudi mediteransko tržnico, kjer bo prostor srečevanja in druženja prebivalcev oziroma ljudi, ne samo mesta Nova Gorica, ampak tudi sosednjega mesta Gorice. V tej trajnostni urbani strategiji, katero smo sprejeli, smo se dosti o tem pogovarjali in tudi potem zapisali o samem problemu, ki se dogaja v mestu, to je o določenih prostorih, ki so prazni in kako tem prostorom dati vsebino. To smo spravili pod okrilje urejanja vitalnih mestnih prostorov in tudi tu smo si zadali en cilj, da je ena izmed prioritet tudi ureditev tržnice in dati določenemu mestnemu prostoru določeno vsebino oziroma obogatiti in na tej lokaciji, kjer vidimo to mestno tržnico, je tudi ta vsebina oziroma sledimo temu cilju. Ampak tržnica ni samo prednost, doprinos samemu mestu. Enakovredno je tudi doprinos podeželju. Naši ljudje na podeželju vsekakor znajo pridelati svoje produkte in proizvode in to kvalitetne. V današnjem času je večji problem te kvalitetne produkte in proizvode prodati po korektni, če lahko rečem, ceni. Tržnica pa je vseeno eden izmed prodajnih kanalov preko katerih lahko dosežemo to oziroma kot se rado reče, je lažje po pravi ceni prodati v domačem dvorišču. Mogoče kaj več v nadaljevanju, da ne bi bil predolg in bi skozi diskusijo oziroma skozi vaša vprašanja, ki jih boste podali, odgovoril.” (konec navedka – glej zapisnik 6. izredne seje Mestnega sveta Mestne občine Nova Gorica, 9. junija 2016) Kakšna sreča. Za bagatelo pridobiti tako vrednost ( mediteransko tržnico). Vrednost, ki  ni samo doprinos mestu, pač pa tudi doprinos podeželju. Gre vsekakor za posebno tržnico kajti – na njej bo mogoče to kar sedanja tržnica ne omogoča, prodajati po korektni ceni. Ta tržnica ( mediteranska)  bo pravzaprav omogočala prodajo “po pravi ceni, kot na domačem dvorišču”.  (Zakaj hudiča zdajšnja tega ne omogoča? Verjetno zato ker ni mediteranska – si mislim.) Sledila je težka in temeljita razprava. Bile so izrečene velike in modre besede. ( se nadaljuje)

Regije razmišljanja II

ALI SE DEJANSKO KAJ PREMIKA PRI RAZMIŠLJANJU O REGIJAH ? Peter Velikonja , analitik “Pokrajine bi morala država kar ustanoviti. Nič filozofiranja,” je minuli teden na dušo svojim nekdanjim kolegom na kongresu slovenskih občin popihal predsednik vlade Marjan Šarec. Dodatno pa je župansko pokrajinsko vnemo dan kasneje podžgal še predsednik republike Borut Pahor, ko je dejal, da je zdaj najboljši čas za ponoven poskus ustanovitve pokrajin. “Pred nami bo strma in tvegana pot. A je vredno poskusiti, če smo prepričani, da je projekt pokrajin dober.” Tudi župani vse bolj poudarjajo problematiko države na katero opozarja ZZP že od osamosvojitve Slovenije. »Zelo pozitivno bom presenečen, če posameznik in nekaj članov vlade res lahko spremenijo smer; Slovenija je namreč zelo centralistično zastavljena. Vemo, da se v Sloveniji od vseh pobranih davkov le desetina vrne na lokalno raven. To nas uvršča v združbo pretežno nerazvitih držav. Bolj razvite države dajejo več na decentralizacijo in imajo na več ravneh razvito lokalno samoupravo. Zato mislim, da je to velik izziv za predsednika vlade Marjana Šarca, glede na to, da prihaja iz županskih vrst. Gre za izziv, da se splošni trend državne uprave, ki se upira decentralizaciji, obrne v drugo smer.« Nobeni vladi še ni uspelo izvesti projekta ustanovitve regij, Občine so se ustanavljale v državnem zboru in tudi regije se bodo morale ustanavljati v državnem zboru. Regije so naslednja razvojna priložnost Slovenije. Tudi manjše občine so bile odgovor na razvojne težave manjših krajev. To nalogo so manjše občine dobro opravile. Toda ko pridemo do širših razvojnih projektov, virtualne razvojne regije ne zadoščajo. Potrebujemo pravno formalne oblike regijskega organiziranja. Verjamem, da bo državi težko prepustiti del nalog in jih prepustiti občinam in regijam. Regije so res potrebne v številnih pogledih. Sam se pogosto ukvarjam z izzivi, kjer je država preveč oddaljena, da bi se za nas zavzela v Bruslju; sami pa smo kot občina premajhni, da bi bili sogovornik Evropski komisiji. Navsezadnje pogosto slišimo, da imamo Evropo regij.« Gregor Macedoni o pričakovanjih glede nove vlade . Indikativna je tudi izjava Dr. Ivana Žagarja, ki je projekt Pokrajin pripeljal najbolj daleč: »A če vse politične stranke ugotavljajo, da je manko pokrajin velik hendikep – ne nazadnje se to kaže pri vseh pomembnih zadevah, potem politika ne bi smela imeti polnih ust o podpori pokrajinam s figo v žepu. Je pa ob ustanavljanju pokrajin, zame, bolj kot število pomembno, ali bodo avtonomne v svojem delovanju in seveda tudi pri financah. Pomembni sta njihova vsebina in razvojna svoboda.« Da bi bilo pokrajine nujno ustanoviti že v prvih letih po osamosvojitvi, saj bi te pripomogle k skladnejšemu regionalnemu razvoju, že dve desetletji poudarjajo tako kot ZZP tudi strokovnjaki s področja lokalne samouprave. Toda v politiki je doslej, ob vsakokratnem poskusu ustanavljanja pokrajin, vselej zmagal prepir o tem, koliko bi bilo pokrajin in kje bi bili njihovi sedeži. Poleg tega pa je za njihovo ustanovitev potrebnih 60 poslanskih glasov. Da bi dejansko prišlo do ustanovitve pokrajin, bi se morali po večinskem razmišljanju le še dogovoriti o zakonu o ustanovitvi pokrajin, ki določa njihovo število, območja in sedeže.” A prav pri slednjem se je večkrat zalomilo. Tudi leta 2008, ko je bila Slovenija najbližje ustanovitvi pokrajin. To  je, po mojem mnenju, temeljna napačna predpostavka za dejansko ustanovitev pokrajin . V nadaljevanju po točkah podajam potrebne spremembe pred tem.  Ključno je finančno opismenjevanje državljanov in seznanjanje z decentraliziranimi modeli opravljanja v  državah resnične blaginje za večino prebivalstva (npr. Švica, Danska in Belgija) Namesto šest do osem pokrajin, kot so jih zagovarjali strokovnjaki, med njimi zdaj že pokojna Janez Šmidovnik in Stane Vlaj, je Janševa vlada, v kateri je bil minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko sedanji župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar, takrat pod pritiski s terena izrisala kar štirinajst Prvi posvetovalni referendum o tem vprašanju s klavrno udeležbo pri 10,98 odstotka kasneje v parlamentu doživele fiasko ravno zaradi tega , ker se je izhajalo iz napačnih in za večjo blaginjo ljudi dejansko nevarnih podmen. Problema zakaj referendum ni uspel pa  doslej ni še nihče resno analiziral . Po mojem mnenju pa ostajajo razlogi za neuspeh povsem enaki:   Splošna finančna nepismenost Slovencev kamor štejem tudi »politične elite«        Še vedno poslušamo medije in večino županov o tem kako bi država morala dati občinam več  denarja, kar je bistvena napačna premisa. Iz nevednosti ali namenoma pri nas nihče ne govori o logičnem dejstvu, da ti mora država najprej vzeti, da bi ti nato nekaj dala. Če primerjamo našo miselnost povezano z omenjeno finančno nepismenostjo z Švico in miselnostjo Švicarjev ugotovimo temeljni problem. Švicarji pravilno razumejo, da novo dodana vrednost ustvarjamo ljudje sami na svojem teritoriju (občin, regiji) Zato je logično dojemanje , da država v finančnem smislu ne daje ničesar, kvečjemu ponuja javne storitve in dobrine, ki jih plačujemo MI državljani. Slika model financiranja javnih zadev Švica vs. Slovenija   Slika nazorna kaže, kako je Slovenski model financiranja daleč od ideala demokratičnega odločanja od spodaj navzgor v političnem smislu in od ekonomskega dejstva, da najbolje upravljajo z skupnim denarje tisti, ki so ga tudi dejansko ustvarili. Analiza modelov upravljanja potrjuje dejstvo, da bolj kot so odločevalci oddaljeni od »ustvarjalcev« več je razsipništva, slabega gospodarjenja in tudi korupcije. Zato bi morali najprej na preprost način »medijsko« ozaveščati in finančno opismeniti prebivalstvo volivce, ki bi nato lahko pritisnilo na svoje predstavnike, oz pritiski sploh ne bi bili potrebni , ker je ko ugotoviš kako v finančnem smislu oblast deluje vsakomur logično, da je sistem upravljanja z javnimi financami v državi ključni razvojni problem naše države, ki generira večinoma slabosti o katerih poslušamo vsak dan, vključno z vse večjo nezainteresiranostjo ljudi za ukvarjanje z javnimi zadevami.   Kako torej deluje sistem v Švici: Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine-prednost socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar , ki ga poberejo občine ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva) Zanje velja poseben zakon, po katerem za pridobitev status-a kantonalne banke morajo biti solastnice tudi