Regije razmišljanja II

Regije razmišljanja II

• 2 novembra, 2018
• Posted By ZZP

ALI SE DEJANSKO KAJ PREMIKA PRI RAZMIŠLJANJU O REGIJAH ?

Peter Velikonja , analitik

“Pokrajine bi morala država kar ustanoviti. Nič filozofiranja,” je minuli teden na dušo svojim nekdanjim kolegom na kongresu slovenskih občin popihal predsednik vlade Marjan Šarec. Dodatno pa je župansko pokrajinsko vnemo dan kasneje podžgal še predsednik republike Borut Pahor, ko je dejal, da je zdaj najboljši čas za ponoven poskus ustanovitve pokrajin. “Pred nami bo strma in tvegana pot. A je vredno poskusiti, če smo prepričani, da je projekt pokrajin dober.”

Tudi župani vse bolj poudarjajo problematiko države na katero opozarja ZZP že od osamosvojitve Slovenije.

»Zelo pozitivno bom presenečen, če posameznik in nekaj članov vlade res lahko spremenijo smer; Slovenija je namreč zelo centralistično zastavljena. Vemo, da se v Sloveniji od vseh pobranih davkov le desetina vrne na lokalno raven. To nas uvršča v združbo pretežno nerazvitih držav. Bolj razvite države dajejo več na decentralizacijo in imajo na več ravneh razvito lokalno samoupravo. Zato mislim, da je to velik izziv za predsednika vlade Marjana Šarca, glede na to, da prihaja iz županskih vrst. Gre za izziv, da se splošni trend državne uprave, ki se upira decentralizaciji, obrne v drugo smer.«

Nobeni vladi še ni uspelo izvesti projekta ustanovitve regij,

Občine so se ustanavljale v državnem zboru in tudi regije se bodo morale ustanavljati v državnem zboru. Regije so naslednja razvojna priložnost Slovenije. Tudi manjše občine so bile odgovor na razvojne težave manjših krajev. To nalogo so manjše občine dobro opravile. Toda ko pridemo do širših razvojnih projektov, virtualne razvojne regije ne zadoščajo. Potrebujemo pravno formalne oblike regijskega organiziranja. Verjamem, da bo državi težko prepustiti del nalog in jih prepustiti občinam in regijam. Regije so res potrebne v številnih pogledih. Sam se pogosto ukvarjam z izzivi, kjer je država preveč oddaljena, da bi se za nas zavzela v Bruslju; sami pa smo kot občina premajhni, da bi bili sogovornik Evropski komisiji. Navsezadnje pogosto slišimo, da imamo Evropo regij.«

Gregor Macedoni o pričakovanjih glede nove vlade .

Indikativna je tudi izjava Dr. Ivana Žagarja, ki je projekt Pokrajin pripeljal najbolj daleč:

»A če vse politične stranke ugotavljajo, da je manko pokrajin velik hendikep – ne nazadnje se to kaže pri vseh pomembnih zadevah, potem politika ne bi smela imeti polnih ust o podpori pokrajinam s figo v žepu. Je pa ob ustanavljanju pokrajin, zame, bolj kot število pomembno, ali bodo avtonomne v svojem delovanju in seveda tudi pri financah. Pomembni sta njihova vsebina in razvojna svoboda.«

Da bi bilo pokrajine nujno ustanoviti že v prvih letih po osamosvojitvi, saj bi te pripomogle k skladnejšemu regionalnemu razvoju, že dve desetletji poudarjajo tako kot ZZP tudi strokovnjaki s področja lokalne samouprave. Toda v politiki je doslej, ob vsakokratnem poskusu ustanavljanja pokrajin, vselej zmagal prepir o tem, koliko bi bilo pokrajin in kje bi bili njihovi sedeži. Poleg tega pa je za njihovo ustanovitev potrebnih 60 poslanskih glasov.

Da bi dejansko prišlo do ustanovitve pokrajin, bi se morali po večinskem razmišljanju le še dogovoriti o zakonu o ustanovitvi pokrajin, ki določa njihovo število, območja in sedeže.” A prav pri slednjem se je večkrat zalomilo. Tudi leta 2008, ko je bila Slovenija najbližje ustanovitvi pokrajin.

To  je, po mojem mnenju, temeljna napačna predpostavka za dejansko ustanovitev pokrajin . V nadaljevanju po točkah podajam potrebne spremembe pred tem.  Ključno je finančno opismenjevanje državljanov in seznanjanje z decentraliziranimi modeli opravljanja v  državah resnične blaginje za večino prebivalstva (npr. Švica, Danska in Belgija)

Namesto šest do osem pokrajin, kot so jih zagovarjali strokovnjaki, med njimi zdaj že pokojna Janez Šmidovnik in Stane Vlaj, je Janševa vlada, v kateri je bil minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko sedanji župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar, takrat pod pritiski s terena izrisala kar štirinajst Prvi posvetovalni referendum o tem vprašanju s klavrno udeležbo pri 10,98 odstotka kasneje v parlamentu doživele fiasko ravno zaradi tega , ker se je izhajalo iz napačnih in za večjo blaginjo ljudi dejansko nevarnih podmen.

Problema zakaj referendum ni uspel pa  doslej ni še nihče resno analiziral .

Po mojem mnenju pa ostajajo razlogi za neuspeh povsem enaki:

 

1. Splošna finančna nepismenost Slovencev kamor štejem tudi »politične elite«

       Še vedno poslušamo medije in večino županov o tem kako bi država morala dati občinam več  denarja, kar je bistvena napačna premisa.

Iz nevednosti ali namenoma pri nas nihče ne govori o logičnem dejstvu, da ti mora država najprej vzeti, da bi ti nato nekaj dala.

Če primerjamo našo miselnost povezano z omenjeno finančno nepismenostjo z Švico in miselnostjo Švicarjev ugotovimo temeljni problem. Švicarji pravilno razumejo, da novo dodana vrednost ustvarjamo ljudje sami na svojem teritoriju (občin, regiji) Zato je logično dojemanje , da država v finančnem smislu ne daje ničesar, kvečjemu ponuja javne storitve in dobrine, ki jih plačujemo MI državljani.

Slika model financiranja javnih zadev Švica vs. Slovenija

 

Slika nazorna kaže, kako je Slovenski model financiranja daleč od ideala demokratičnega odločanja od spodaj navzgor v političnem smislu in od ekonomskega dejstva, da najbolje upravljajo z skupnim denarje tisti, ki so ga tudi dejansko ustvarili. Analiza modelov upravljanja potrjuje dejstvo, da bolj kot so odločevalci oddaljeni od »ustvarjalcev« več je razsipništva, slabega gospodarjenja in tudi korupcije.

Zato bi morali najprej na preprost način »medijsko« ozaveščati in finančno opismeniti prebivalstvo volivce, ki bi nato lahko pritisnilo na svoje predstavnike, oz pritiski sploh ne bi bili potrebni , ker je ko ugotoviš kako v finančnem smislu oblast deluje vsakomur logično, da je sistem upravljanja z javnimi

financami v državi ključni razvojni problem naše države, ki generira večinoma slabosti o katerih poslušamo vsak dan, vključno z vse večjo nezainteresiranostjo ljudi za ukvarjanje z javnimi zadevami.

 

Kako torej deluje sistem v Švici:

Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine-prednost socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar , ki ga poberejo občine ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva) Zanje velja poseben zakon, po katerem za pridobitev status-a kantonalne banke morajo biti solastnice tudi občine in kanton, vendar ne smejo imeti več kot 49% delež. Zakaj zato ker Švicarji vedo, da je državno in javno manj učinkovito od zasebnega. Naše banke so že večkrat propadle zaradi «državnega lastništva«, tako kot je problem zdravstva v Sloveniji v bistvu problem »javnega zdravstva« kar malokdo hoče razumeti,  anomalije so namreč tipični simptomi »javnega upravljanja« in denarja , ki »pade z neba«, ne pa zdravstva kot stroke.

Iz kantonalnih bank se nato po  ustavno določenem deležu (ustava je bila sprejeta na ljudskem referendumu in se lahko tudi spremeni samo z ljudskim referendumom) odvaja za javne storitve na nivoju občine, kantona in tudi na nivoju države. Politika ne more sprotno in po potrebah predpisovati novih dajatev in tudi ne drugačne delitve javnega denarja, za to je po ustavi pristojno le ljudstvo na referendumu in za to je potrebno spremeniti ustavo.

Švicarji imajo glede na to da je ta model nastal že v 18 stoletju dejansko premočne birokratske aparate na nivoju kantonov, zanimivo pa da imajo zelo vitko državno upravo.

Zaradi nemobilnosti in majhnega deleža izobraženega prebivalstva je bila centralizacija tudi na nižjih nivojih nekoč logična. Danes smo v dobi digitalizacije, ko se lahko ljudje in službe povežejo med seboj brez fizične prisotnosti na enem mestu, zato sodoben model ne predvideva dodatnega regijskega birokratskega aparata.

Primer pri nas statistične regije  po obstoječem modelu sprejemajo letne plane investicij a nato čakajo ali bodo uspešne pri pridobivanju denarja iz EU in države.

Ta sitem ni učinkovit, ker so pri pridobivanju sredstev za izvedbo ciljev odvisne od drugih (države) in od uspešnosti prijav. Prijavni sistem pa je zbirokratiziran in zato zelo zapleten. Bolj je pomembna pravilna izpolnitev obrazcev kot sama vsebina projekta zato ni nujno, da bodo sredstva namenjena res vsebinsko najboljšim projektom. Vse regije tudi nimajo enake dostopa do sredstev saj je delitev odvisna tudi od razporeditve vplivov  in moči na državnem nivoju.

Po švicarskem modelu bi torej občinam ostalo 1/3 zbranega denarja in ustrezno razmerje nalog in pristojnosti, regijam pa tudi 1/3 v regiji zbranega denarja.

Vrhovni organ regija bi bila skupščina, ki bi samostojno glasovala o prioriteti programov in ukrepov iz sprejetega dolgoročnega in letnih planov razvoja in bi zanje lahko porabila brez vlog in prošenj državi toliko denarja kot bi ga zbrala.

Regija in občine bi bile popolnoma same odgovorne za svoj razvoj in blaginjo. Delovati bi zaradi velikih razlik v regionalni razvitosti, ki so se po osamosvojitvi še poglobile tudi vnaprej ustavno določen sistem  solidarnosti. In sicer bi država 1/3 od lastnega vira namenila za manj razvite regije. Regije pa bi iz svojega dela 1/3namenjale za manj razvite občine.

Za razumevanje načina razmišljanja Švicarskega prebivalstva je indikativno, da ljudje  javni denar razumejo kot svoj denar in ne kot državni denar, ki je padel z neba. Tako so na podlagi takega razmišljanja in javnega mnenja , ki je posledica učinkovitega preizkušenega in dolgo delujočega sistema upravljanja z javnim denarjem ,  volivci za nas nerazumljivo glasovali proti : ukinitvi prispevka za RTV, da so glasovali proti univerzalnemu temeljnemu dodatku (UTD) o katerem sanjajo bistveno bolj revne države, da so v manjši občini na referendumu zavrnili predlog bogatega sokrajana, da namesto njih pokrije vse davke in javne stroške.

Tudi višje oblasti sledijo tej logiki, tako je za nas nepojmljivo, da je denar, ki ga vloži podjetnik kot kapital v kantonalno banko davčna olajšava. Davkoplačevalec lahko v prvem kolenu v znak solidarnosti sam odloči, da gredo njegovi davki v občino oz. kanton kjer živi ali je živel njegov oče in ne v kanton v katerem trenutno prebiva itd. Tisti ki vodijo javne zadeve vedo, da morajo imeti bogate državljane, bogate občine in bogate kantone, da bi lahko bila bogata tudi država kot celota. Zakaj tako razmišljajo ?, ker imajo transparenten sistem zbiranja in upravljanja z javnim denarjem in torej razumejo, da ti države ne more dati ničesar, če ti prej ne vzame. In da ljudje dajejo državi za opravljanje skupnih nalog in da je država zgolj naš servis in  ne obratno. Ko to razumeš in imaš sistemsko možnost vplivanja, nisi več indiferenten do javne porabe in ne smatraš ukvarjanja z javnimi zadevami kot sfiženo politikantstvo ampak kot družbeno skrb za gospodarno porabo javnega denarja.

Če bi imeli v Slovenij tak model ne bi imeli TEŠ 6, ne bi nas bilo upravičeno strah kaj bo z železnico Divača-Koper saj bi regija sama  financirala njegovo gradnjo in bi zagovorniki težko prepričali prebivalstvo, da taki projekti stanejo pri nas še enkrat več kot stanejo primerljivi projekti.

 

2. Naslednji problem neposredno povezan s prvim je da o »pokrajinah« pišejo in so vprašani predvsem pravniki, družboslovci in geografi.

Pravniki logično vidimo problem pokrajin v pravnih podlagah za njihovo ustanovitev in delovanje ter v predpisih, ki bodo opredeljevali delovanje pokrajin.

Ta model razmišljanja takoj ponudi naslednji problem oz. vprašanje. Kaj lahko se zgodi, da bomo ustanovili pokrajine, ki bodo še pospešile že sedaj nerazumno zbirokratizirano upravo zaradi česar malokdo verjame, da se bi s prenosom na regije prenesle tudi službe iz Ljubljane. Bolj logično je da bi regije pomenile dodatno zaposlovanje in birokratizacijo tokrat na nižjih nivojih.

Povsem razumno je da ob dejstvu, da že sedaj ustvarja novo dodatno vrednost, ki jo je možno dejansko dojemati kot realni priliv denarja za javne zadeve le cca 250.000 ljudi ni sprejemljiv noben model, ki bi zahteval še dodatno birokratizacijo. Zato vedno v ZZP opozarjamo da sta problema debirokratizacija in decentralizacija povezan in ju je treba izvajati sočasno. Regije torej morajo pomeniti proces zmanjševanja birokratov in števila predpisov, ki urejajo naša življenja in povečevanja razvojnih in produktivnih dejavnosti v državi.

Tudi geografi in družboslovci logično  izpostavljajo predvsem geografske in sociološke podmene o regijah: regije naj bi bile prostorsko in funkcionalno ter zgodovinsko pogojene in povezane enote. Bilo naj bi jih čim manj zato, da bi bile dovolj močne.

Tako dr. Miro Haček s Fakultete za družbene vede v Ljubljani meni:

»Če bi se odločili za večje in finančno močnejše pokrajine, bi bilo, tako Haček, smiselno razmišljati o naravnih oziroma zgodovinskih pokrajinah, torej od šest do osem. Šarec pa je v nastopu pred župani dejal le, da bi bilo štirinajst pokrajin preveč, saj da bi tolikšna pokrajinska razdrobljenost prinesla neučinkovitost. Zato se je zavzel za manjše število pokrajin in sledenje naravnim mejam regij, torej Štajerski, Gorenjski, Prekmurju …

A dejstvo, ki ostaja, je, da prav zaradi potrebne dvotretjinske podpore Šarec brez SDS ali NSi ne more uspeti. “Vprašanje pa je, kako bi takšna poteza odmevala v aktualni vladajoči koaliciji, ki je doslej sodelovanje zlasti s SDS zavračala,” pravi Haček, ki je prav tako prepričan, da ustanovitev pokrajin ne pomeni nujno velikih in neobvladljivih stroškov. Minula vlada Mira Cerarja je namreč ustanovitev pokrajin zavračala z argumentom, da gre za predrag in prezahteven projekt, katerega učinki ne bi upravičili vloženega truda in denarja. “Nekaj stroškov bo ustanovitev pokrajin vsekakor zahtevala, saj jih ni mogoče ustanoviti brezplačno in mimogrede. Jih je pa mogoče doseči brez prevelikih stroškov le, če bi se bila država pripravljena dejansko decentralizirati, kar pomeni prenesti delež svojih pristojnosti in s tem proračunskih sredstev in finančnih virov na novoustanovljene pokrajine. Manjši del finančnih sredstev in zaposlenih pa bi lahko preselili na pokrajine tudi iz občinske samouprave,” meni Haček.

3. Regije pa so dejansko problem »Finančnega upravljanja z javnim denarjem! Zato mora to biti izhodišče razprave o regijah.

 

Zveza za primorsko zato ponuja po mojem mnenju »načrtno preslišan model upravljanja  in celovite decentralizacije ob sočasni debirokratizaciji (znameniti 3 D model), ki bi zagotavljal uspeh tudi v primeru referenduma  in sicer:

1. IDEJA POLICENTRIZMA IN REGIONALIZMA :

Policentrizem in regionalizem obravnavati kot zelo pomembno fazo  poglabljanja neposredne demokracije v državi z   uvajanjem modernih bolj neposrednih oblik upravljanja države  ( po Švicarskem zgledu); Regija tako ob predpostavkah ničelne dodatne birokratizacije pa ne pomeni samo večje demokratizacije in vzpodbude upravljanja od spodaj, temveč morajo predvsem izhajati iz podmene za zmanjševanje finančnih obremenitev gospodarstva, večji učinkovitosti porabe in boljših rezultatih za življenje ljudi.

Policentrizem -regionalizem ni le  ustanovitev regij-pokrajin, temveč je  postopna  celovita  spremembo sistema   upravljana države, ki temelji na treh stebrih : (treh D- jih):

1. DEREGULACIJA IN DECENTRALIZACIJA UPRAVE

             PRENOS DELA UPRAVNIH FUNKCIJ DRŽAVE NA NIŽJE NIVOJE . t.j. dovolj velike regije,  v tem okviru tudi  možnost selitve določenih ministrstev oz. resorjev izven Ljubljane. To realno omogoča le model manjšega števila regij največ 5 ( Ljubljanska, Primorsko- notranjska, Gorenjska, Dolenjska, Štajerska in Prekmurska ).

            

Le model »velikih regij » namreč omogoča prenos dela pristojnosti države (zaradi primerne

velikosti regij in s tem povezanim zmanjšanjem stroškov uprave, nasprotno veliko števil regij pomeni  le spreten političen manever, ki v bistvu ne omogoča dejanskega prenosa funkcij na nižje nivoje in pomeni z vidika neposredne demokracije nasproten proces ( velika nevarnost  nadaljnjemu  zmanjševanju   pristojnosti  in sredstev občin).

 

              USTREZNO NOVEMU MODELU UPRAVLJANJA SE ZMANJŠA DRŽAVNO  PRAVNO NORMIRANJE IN ŠTEVILO DRŽAVNIH   PREDPISOV.

 Poleg večje svobode in sproščanja kreativnosti to pomeni tako zmanjšanje stroškov kot tudi

 uvajanje sodobnih evropskih trendov v upravljanje moderne države. Gospodarsko in za podeželje

 zelo pomembno je prav normiranje standardov za gradnjo in  obratovanje poslovnih objektov ter  

 urbanizacijo na splošno  . Prav pravilniki, ki določajo enake zahteve glede velikosti in  opremljenosti

 poslovnih, obrtnih in   industrijskih objektov v velikih mestih in na podeželju so  velika ovira za

 razvoj podeželja saj je ob manjšem gravitacijskem zaledju prag rentabilnosti na podeželju ob enakih

 stroških (zaradi visokih investicijskih stroškov in stroškov obratovanja) znatno nižji in ne  zagotavlja

 ustrezne rentabilnosti, za vrsto dejavnosti pa pomeni izgubo oz. poslovanje na robu rentabilnosti.  Tudi poglobljena analiza prostorske zakonodaje daje uvid , da izjemna centralizacije države morda ni le in zgolj slučaj. Ob poudarjanju varovanja zemljišč trajno namenjenih kmetijstvu, kot sicer pravilni usmeritvi očitno veljajo dvojna merila Ministrstva za okolje in prostor in Ministrstva za kmetijstvo.

 

1. DEMOKRATIZACIJA S PRENOSOM  FINANČNEGA UPRAVLJANJA NA NIŽJE NIVOJE

 

• Regionalizacija, ki se »trenutno ponujajo« temelji na zastarelem principu, z veliko nevarnostjo, da bodo nekaj pridobila le velika mesta zato se razprave sučejo predvsem okrog sedeža regije in zato je treba imeti veliko (pre)majhnih regij. Regionalizem tako izgubi ost in smisel!
• Sodobna regionalizacija nima za izhodišče sedeže birokratskega aparata regije, (ker le tega ne sme biti, če nočemo dodatno obremeniti davkoplačevalcev in gospodarstva), ampak oblikovanje regionalnih parlamentov, kar pomeni da odpade problem »sedeža pokrajine«, Vprašanja centralnosti in oskrbnih funkcij  se mora reševati na nivoju modela naselbinske mreže, kjer bodo značaj središč regijskega oz. državnega pomena ohranila sedanja oz. v novem učinkovitejšem modelu naselbinske mreže izbrana središča, zlasti pa je treba povečati pomen srednje velikih mest in nižjih –zlasti občinskih in krajevnih središč, kar je nujen predpogoj za izboljšanje natalitete. (Obstaja neposredna koorelacija med velikostjo in »urbanostjo »posameznih območij in nataliteto žensk v rodni dobi, večja kot je stopnja urbanizacije nižja je nataliteta.)
• Bistvo demokratičnega modela je kako v odločanje o razvoju in usodi države in svojega neposrednega okolja pritegniti čim večje število prebivalcev. Za dobro delovanje regionalnega parlamenta pa je nujna tudi sočasna KREPITEV LOKALNE SAMOUPRAVE ,  (eden pomembnih problemov občin pa je premajhen delež sredstev namenjenih za izvajanje njihovih pristojnosti in nalog, zato je v okviru celovite strategije postopno povečevati proračune občin ,

     (v I.fazi bi bilo nujno povečati občinske proračune s sredstvi za razvoj naselbinskega omrežja

      t.j. krajevnih in soseskinih središč).

 

 

C DECENTRALIZACIJA NASELBINSKEGA OMREŽJA.

 

• POVEČANJE MOČI IN VPLIVA SREDNJE VELIKIH SLOVENSKIH MEST TER NIŽJIH OSKRBNIH SREDIŠČ

       kar zagotavlja policentričen sistem razvoja države in s tem prerazporeditev finančne,

       gospodarske in kadrovske moči v državi, kar je nujen predpogoj za funkcionalno delovanja 1 in 2 

       stebra ter tudi za ohranitev poseljenosti cele države ter izboljšanja rodnosti in starostne

        strukture prebivalstva.

• Iz analiz izhaja, da so za ohranitev življenja na podeželju izredno pomembna tudi središča na

         lokalnem nivoju zlasti krajevna in občinska območna središča. (in to bistveno bolj kot

         regionalna središča, ki se nehote favorizirajo v okviru sedanjega projekta regionalizacije).

• Ključni problem le teh pa je ob stalnem padanju prebivalstva in slabšanju starostne strukture

         prav rentabilnost oskrbnih in storitvenih funkcij, ki naj bi jih imela za ta rang in ki omogočajo,

         da le ta dejansko opravljajo funkcijo »generatorja svojega ožjega območja«.

• V okviru davčni reform je zato zlasti ključno tudi vprašanje delitve proračunskih sredstev na  

         državo, regije in občine. Občine bi namreč morale imeti dovolj sredstev tudi za vzdrževanje

         oskrbnih funkcij krajevnih in soseskinih središč ter gradnjo in vzdrževanje učinkovite prometne

         mreže med posameznimi središči različnih rangov.  (Glede na nerentabilnost večine oskrbnih in

         storitvenih funkcij , bi v demografsko ogroženih območjih morala imeti občina sredstva za

         regresiranje dejavnosti ključnih oskrbnih funkcij

• Policentrični model oz. model decentralizacije upravljanja države je nujen za povečanje

         blagostanja vseh ljudi zlasti pa onih na podeželju. Z vstopom države v EU, zaradi česar se bo z

         urejanjem razmer pomen centralne vlade in centralnega parlamenta  zmanjšal, okrepil pa se

         je pomen regij in med regionalnega sodelovanja.

• Ti procesi zato ne smejo pomeniti dražitve že tako drage države temveč obratno prihranek in

          nato prerazporeditev sedaj v najrazličnejših paradržavnih skladih razporejenih sredstev, kar

          posledično pomeni nepreglednost in tudi neracionalno izrabo teh sredstev .

 

                   Zakaj prihranek :

 

• Na nivoju države ostanejo samo najpomembnejše državotvorne institucije : vse ostale se

         organizirajo na nivoju regij in le deloma bazira na profesionalnem- birokratskem aparatu,

         večinoma pa na storitvah tržno naravnanih družb, ki opravljajo določene naloge na podlagi

         zbiranja ponudb, kar pomeni uvajanje tržnega elementa, ki posledično vpliva na nižje cene

         storitev in s tem stroške.

• Temelj regionalnega parlamenta je amaterizem in ne profesionalizem, kar pomeni

         vključitev veliko večjega kadrovskega potenciala ob enakih ali nižjih stroških.

• Število poslancev državnega zbora se zmanjša , prav tako državnega sveta, ki se

         preoblikuje v svet občin

• Zaradi boljšega izkoriščanja človeških potencialov in naravnih virov se poveča DBP

          kar pomeni v odstotku nižje stroške državne uprave.

 

Končni cilj ne sme biti ni regionalizem ali ustanavljanje pokrajin, ki bodo pomenile samo podvajanje sedanjih nalog in pristojnosti države ter s tem še večjo birokratizacijo in obremenitev gospodarstva, temveč uvajanje bolj neposrednih oblik demokracije, približanje države ljudem in sprostitev ustvarjalnih iniciativ prebivalstva na perifernih območjih države ter s tem boljšo izrabo naravnih in ustvarjenih resursov .

 

           Med  »zamislimi o regionalizmu » so velike razlike , zato ne BI SMELI podpirati regionalizma  za vsako ceno in pod vsakim pogojem.

 

       ZZP  se zavzema za tak koncept regionalizma, ki praktično pomeni da:

• Pristojnosti regij ne bodo pomenile odvzema pristojnosti sedanjih občin ampak delegiranja republiških pristojnosti na regionalni nivo, predvsem mora dobiti le ta močne gospodarske funkcije preko katerih lahko vpliva na večanje zaposlitvenih možnosti (razvoj delovnih mest) in s tem na socio-demografsko stanje in blaginjo območja.
• Se ne bo s tem samo prenesla sedanja centralizacija iz Ljubljane

                      na nova regionalna središča, temveč bo institucionalno zagotovljen uravnotežen in

                     policentrični razvoj tudi znotraj regije skozi policentrični naselbinski model

• Ustanovitev regij ne sme pomeniti ukinitve ali zmanjšanja obsega pristojnosti obstoječih upravnih enot.
• Bo zagotovljena in ob ustanovitvi regije dogovorjena delitev regionalnih funkcij, tako da bodo le te locirane tudi v občinskih središčih, oz. po obstoječi klasifikaciji s« središčih regionalnega pomena( Idrija, Ajdovščina, Tolmin in tudi občinskega pomena npr. Bovec, Cerkno, Kobarid, Vipava na našem območju).
• Regija ne sme pomeniti novega birokratskega aparata, ampak bodo del nalog regij oz. pokrajin izvajale posamezne občinske uprave in sedanji župani, kar pomeni da je treba zasnovati regije kot “regionalni parlament”, ki lahko tudi zaseda vsakokrat v drugi občini.
• Da se bo sedež regije selil skupaj z mandatom pokrajinskega glavarja pri tem pa ne bo v ničemer okrnjena vloga drugih središč v območju-regiji.

Ker bi ljudje soodločali o porabi javnega denarja na nižjih nivojih, torej tam kjer je bil tudi ustvarjen, bi bil denar racionalneje porabljen, obenem bi bil smotrneje naložen v investicije, ki prinašajo večje javne korist. Posledično bi se lahko znižali davki a bi zaradi bolj bogatega prebivalstva in narodnega dohodka bil absolutni znesek za javno porabo višji kar pomeni v resnici več denarja in s tem boljše zdravstvo, izobraževanje, socialno varnost in oskrbo.