Kategorija: Razmišljanja in komentarji

Pokrajine, slaba vest poslancev?

  (POGLED) Razmišljanje Dušana Radonjiča:  (Zasl. prof. dr. Dušan Radonjič) 11.06.2025   Ali je normalno, da je v Ljubljani skoraj četrtina vseh delovnih mest v Sloveniji? Da se samo iz Maribora tja vsak dan vozi skoraj 10.000 ljudi?   Najprej se moram opravičiti bralcem, da ponovno “težim” s problematiko pokrajin, saj je to že moj šesti članek o tem. Toda moral sem ponovno spregovoriti, kajti takšno ignoriranje Ustave Republike Slovenije, kot jo izvajajo od ljudstva izvoljeni poslanci, presega moje potrpljenje. Pa najbrž ne samo mojega. Ob koncu januarja prejšnjega leta je namreč v državnem svetu potekala razprava o ustanavljanju pokrajin, toda ocena uspešnosti te razprave je bila negativna. Ali drugače, ustanavljanje pokrajin se praktično ni premaknilo iz obstoječega stanja.    Vsi, ki spremljamo skorajda neverjetno centralizacijo v naši državi, vemo, da ta ne more prispevati k enakomernosti razvoja posameznih delov Slovenije. In prav to bi morala biti stimulacija poslancem (na vseh ravneh), da ne bi bil 143. člen Ustave Republike Slovenije le formalno upoštevan, temveč tudi realiziran. Je to res slepota? Ali pa za njo stojijo diktati političnih strank, ki ne želijo delnega prenosa oblasti iz centra na pokrajine, ker bi se jim s tem zmanjšala njihova politična moč?   Pred dobrima dvema letoma sem na centralizacijo države javnost opozoril s konkretnimi številkami, ki so, vsaj zame, skrb vzbujajoče. Ali je normalno, da je bilo v Ljubljani takrat kar 26,4 odstotka vseh delovnih mest v Sloveniji? Da se je iz Maribora v Ljubljano dnevno vozilo na delo prek 9600 ljudi in da se je iz Prekmurja v Ljubljano dnevno vozilo več kot 3200 ljudi? O tem, koliko ljudi se je vozilo na delo v Ljubljano iz drugih delov Slovenije, takrat nisem imel podatkov. Gotovo jih ni bilo malo, kar potrjuje dejstvo o dnevnih zastojih na vseh vpadnicah v Ljubljano. Namesto da bi politiki razmislili tudi o drugih posledicah centralizacije države, so kot rešitev perečega problema pomislili na širitev obstoječih obvoznic in celo na gradnjo nove obvoznice okoli Ljubljane, kot je to bilo predstavljeno celo na televiziji. Med drugim je bil predstavljen tudi podatek, da se sedaj v Ljubljano pripelje dnevno kar 11.000 avtomobilov več kot pred desetimi leti. Centralizacijo države potrjuje tudi število raznih komisij, ki jih je bilo predlani 274, lani pa celo 314. Gre seveda za komisije birokratskega aparata Slovenije, ki zaposlujejo določeno število ljudi in davkoplačevalce stanejo nemalo denarja. Očitno so vse vlade skupaj z Državnim zborom Republike Slovenije ignorirale prvi člen Ustave Republike Slovenije, posledično pa tudi 143. člen, pri čemer je prevladal interes političnih strank, da o drugih individualnih interesih ne govorim. Birokratizacija namreč nikoli ni ignorirala določenih vplivnih posameznikov, ki so pri tem videli le svoje osebne interese, saj je za to več kot dovolj primerov iz preteklosti.   Toda vrnimo se k problematiki pokrajin. Če se ozremo v države, ki nas obkrožajo (in tudi širše), bomo ugotovili, da imajo vse definirane pokrajine kot dele celovitega teritorija države. In bistvo teh je, da so nosilke razvoja svoje države. Del centralne oblasti se prenese na pokrajine, ki ob pomoči države (centra) definira svoje razvojne cilje, strategijo in taktiko njegovih razvojnih ukrepov. V tem smislu predvideva 143. člen naše ustave štiri zakone, ki naj bi zagotovili delovanje pokrajin kot samostojnih enot, seveda v povezavi z državo in občinami. Toda v vseh treh desetletjih obstoja naše države so vlade in poslanci v državnem zboru očitno pozabili na ustavo kot temeljni dokument države. Res pa je, da je delovna skupina državnega sveta pred dobrim letom pripravila predlog o pokrajinah, kjer so Slovenijo dobesedno razkosali na petnajst pokrajin in dali Ljubljani poseben status pokrajine. Več kot očitno pa je, da je delovna skupina pri tem povsem ignorirala etnične značilnosti posameznih predelov Slovenije, ki so po mojem izhodiščni dejavnik za definiranje pokrajin in ki so nedvomno neprecenljivo kulturno bogastvo Slovenije. Ali smemo pri definiranju pokrajin odmisliti razliko med posameznimi geografskimi deli države, kot so navade, običaji, jezikovna narečja, folklora, kulinarika, zgodovinska dejstva, pa celo geografske in klimatske razlike?    “Nikoli ne slišimo toliko neresnic kot pred volitvami, med vojno in po lovu.”     Ne, prav ti in še ostali etnografski dejavniki pomenijo tradicijo, ki sočasno pomeni nacionalno kulturno bogastvo posameznih delov države, kar pa bi bilo s sprejetjem omenjenega predloga državnega sveta porušeno. Prav na podlagi omenjenih etničnih značilnostih lahko govorimo o naslednjih pokrajinah: Gorenjska, Dolenjska, Štajerska, Koroška, Prekmurje ter primorsko-notranjska pokrajina, kjer dopuščam možnost, da prebivalci tega dela države sami odločijo, ali bi bilo smiselno, da sta to lahko tudi dve pokrajini. Torej šest, največ sedem pokrajin, kar razumejo celo osnovnošolci. Je pa res, da sta v ozki korelaciji čim večje število pokrajin in finančni interes posameznikov, ki v večjem številu pokrajin vidijo večje možnosti za polnjenje svojih žepov, saj se število in vrste pravnih aktov multiplicira s številom pokrajin.   Pravilno definiranje pokrajin nima samo prej navedenih prednosti, temveč te pomenijo tudi doseganje večje demokratičnosti v duhu prvega člena Ustave Republike Slovenije. Namreč ob spremembi volilnega sistema, kar je nujno potrebno, bi v državni zbor prišli iz pokrajin izvoljeni poslanci, ne pa samo poslanci, ki jih po sedanjem volilnem sistemu določijo posamezne stranke tudi takrat, kadar dobijo manj glasov volivcev od protikandidata. S tem pa je volja volivcev izigrana. Tudi odpoklica poslanca iz objektivnih razlogov ne poznamo, kar pa je povezano s pravili poslanske etike. Z določenim olajšanjem pa sem 18. marca prejšnjega leta v časniku Večer prebral mnenje strokovnjakov, da se vendarle približujemo številu osem pokrajin, kar je blizu mojim dosedanjim predlogom.     Naj zaključim ta prispevek s ponovnim apelom za vse politične stranke, zlasti pa za vlado, da v zvezi z ustanavljanjem pokrajin čim prej pripravijo ustrezen projekt ustanavljanja pokrajin, definirajo posamezne faze tega projekta, znotraj posameznih faz projekta pa tudi posamezne procese. Svetujem pa jim, da pri tem poiščejo pomoč pri strokovnjakih za projektni in procesni management na EPF Univerze v Mariboru ali na EF Univerze v Ljubljani, saj je več kot evidentno, da tega do sedaj politične stranke same niso bile sposobne realizirati, pri čemer nisem zasledil njihove slabe vesti.  In ker nove volitve niso več zelo daleč, naj bi posamezne politične stranke glede svojih predvolilnih obljub, med katere sodi tudi spoštovanje Ustave RS in s tem tudi njenega 143. člena, upoštevale Bismarkovo misel: “Nikoli ne slišimo toliko neresnic kot pred volitvami, med vojno in

GORIŠKA TESTNA POKRAJINA, ZDAJ !

    Peter Velikonja, predsednik Programskega sveta ZZP:   “V zadnjem času se v Sloveniji pojavlja vse več gibanj, ki utrjujejo prepričanje, da bi pokrajine , v kolikor bi bile organizirane po načelu vitkosti (in ne bi ustvarjale nove birokracije), lahko bistveno prispevale k omilitvi dveh ključnih problemov Slovenije : kritičnega upadanja prebivalstva  (zlasti izven Ljubljanskih občin)  in slabšanja starostne strukture pretirane birokratizacije in predpisovanja na nivoju EU in države Ta načela so zajeta v predlogu programskega sveta ZZP o organizaciji in nalogah pokrajinskih služb Severno Primorske ( Goriške) testne pokrajin. Uresničenje v  predlogu predstavljenega modela bo zagotovilo, da pokrajine ne bodo postale le še ena plast birokracije, temveč bodo delovale kot pospeševalke razvoja, ki so blizu ljudem in gospodarstvu ter učinkovito izkoriščajo obstoječe vire.”           PREDLOG ORGANIZACIJE GORIŠKE POKRAJINE (NAČELA VITKE, FLEKSIBILNE IN OMOGOČUJOČE UPRAVE)   UVOD Izhajajoč iz načel zmanjšanja birokracije, prekomernega normiranja in dušenja kreativnosti, predlagamo model organizacije Goriške (testne)pokrajine, ki bo temeljil na maksimalni izkoriščenosti obstoječih struktur in na vitkem, projektno usmerjenem pristopu. Cilj je preprečiti dodatno centralizacijo in zagotoviti, da pokrajine ne zmanjšujejo pristojnosti občinam, temveč jih krepijo.   I.  TEMELJNA IZHODIŠČA 1.1 Vzpostavitev vitke in minimalne pokrajinske administracije na sedežu pokrajine Osrednji pokrajinski organ bo imel predvsem strateško, koordinativno in nadzorno vlogo, z zelo omejenim številom stalno zaposlenih. 1.2 Nadgradnja obstoječih Upravnih enot (UE) v regionalne operativne centre UE v Novi Gorici, Ajdovščini, Idriji in Tolminu postanejo ključne točke za izvajanje večine operativnih nalog pokrajine, s čimer se ohranja decentralizacija in dostopnost za občane. 1.3 Decentralizacija razvojnih in investicijskih nalog na občinsko raven Namesto koncentracije teh nalog na sedežu pokrajine, se bodo razvojne službe locirale neposredno v občinah z nadgradnjo obstoječih oddelkov za razvoj in investicije, s čimer se prepreči konflikt interesov z nadzornimi funkcijami. 1.4 Prioriteta zunanjega izvajanja specialističnih nalog Za kompleksne ali obsežne naloge, ki ne zahtevajo stalne zaposlitve, se bo uporabljal projektni pristop in najemanje zunanjih strokovnih institucij ali posameznikov, plačanih po učinku.   Predlagana organizacijska struktura za Goriško pokrajino sledi v nadaljevanju v poglavjih II., III., IV. In V. Poglavje VI. pa povzema prednosti predlaganega modela Goriške pokrajine.   II. POKRAJINSKA UPRAVA (na sedežu pokrajine – Nova Gorica): 2.1 Namen Strateško vodenje, koordinacija, finančni in pravni nadzor.   2.2 Struktura in naloge Pokrajino tvorita dva osnovna organa: – Pokrajinski svet in – Izvršilni organ. Naloga Pokrajinskega sveta je politično vodenje in sprejemanje odločitev. Naloga Izvršilnega organa je operativno izvajanje nalog. Sestavljen je  iz sledečih oddelkov: a) Oddelek za strategijo in razvojno načrtovanje Naloge: priprava regionalne razvojne strategije, povezovanje z nacionalnimi in EU strategijami, spremljanje kazalnikov. Oddelek tvori zelo majhna ekipa, npr. 5-7 zaposlenih, in po en predstavnik iz obstoječih razvojnih agencij (RRA Severne Primorske, ROD, ICRA in Posoški razvojni center). b) Oddelek za finance in proračun Naloge: upravljanje pokrajinskega proračuna, računovodstvo, finančni nadzor. Tvori ga 5-7 zaposlenih. c) Oddelek za pravne zadeve in splošno upravo Naloge pravna podpora, usklajevanje zakonodaje, kadrovske zadeve za osrednjo upravo. Sestavlja ga npr. 3-5 zaposlenih.   2.3 Število zaposlenih Pokrajinsko upravo tvori skupaj približno 15-25 visoko kvalificiranih stalno zaposlenih. Ti zaposleni se osredotočajo na vodenje in koordinacijo, ne na operativno izvedbo.   III. UPRAVNE ENOTE (UE) KOT REGIONALNI OPERATIVNI IN SERVISNI CENTRI 3.1 Namen Izvajanje operativnih nalog, ki se prenašajo iz države, ter zagotavljanje storitev občanom in podjetjem neposredno v lokalnem okolju. 3.2 Struktura in naloge: 3.2.1 Obstoječe naloge Obstoječe naloge upravnih enot ostanejo (izdajajo osebnih izkaznic, potnih listin, prijava bivališča, izdajanje vozniških dovoljenj, registracije vozil, prijave in sklenitve zakonskih zvez, izdajanje odločb o spremembi osebnega imena, izdajanje izpiskov in potrdil iz matičnega in drugih registrov, overjanje listin, izdajanje digitalnih potrdil, prijava rojstva ali smrti, postopki priznanja očetovstva, izdaja dovoljenj za javne prireditve, izdaja orožnih listin, potrjevanje podpor volivcev, odločanje o statusu in pravicah vojaških in civilnih invalidov, vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, izdajanje gradbenih in uporabnih dovoljenj ter dovoljenj za legalizacijo objektov, za poseg v naravo, izdajanje odločb o razlastitvi in o omejitvi lastninske pravice, izdajanje odločb o vrnitvi razlaščenih nepremičnin, izdajanje odločb o zaščitah kmetij, statusu kmeta, in druge obstoječe naloge). To ohranja sedanje število zaposlenih v upravnih enotah. 3.2.2 Prevzem regionalnih operativnih nalog: a) Podpora pri prometni infrastrukturi: Koordinacija vzdrževanja regionalnih cest, urejanje cestnega prometa, izdaja dovoljenj za posege na regionalnih cestah. b) Operativno varstvo okolja: Izvajanje nekaterih nadzornih in administrativnih nalog na področju okolja (npr. monitoring, evidence). c) Koordinacija javnih služb na regionalni ravni: Administrativna podpora za koordinacijo med zdravstvenimi domovi, srednjimi šolami, vrtci (ne neposredno upravljanje, temveč usklajevanje virov in potreb). č) Regionalna stanovanjska in socialna politika: Izvajanje administrativnih postopkov in usklajevanje na terenu. d) IT podpora za pokrajino: Operativno vzdrževanje IT sistemov pokrajine na terenu.   3.3 Število zaposlenih: Pomembno je poudariti, da bi šlo za vitko organizacijo, kar pomeni, da bi bilo število zaposlenih posledično takšnemu cilju minimalno nujno potrebno, kot sledi v nadaljevanju. a) UE Nova Gorica: obstoječim pribl. 75 zaposlenim bi se pridružilo pribl. 15-20 novih/prenesenih iz državnega nivoja za izvajanje regionalnih operativnih nalog. b) UE Ajdovščina, UE Idrija in UE Tolmin: obstoječim skupaj pribl. 80 zaposlenim v vseh treh upravnih enotah bi se pridružilo pribl. 5-10 novih/prenesenih za izvajanje regionalnih operativnih nalog v vsaki od navedenih treh upravnih enot. Skupaj v vseh upravnih enotah bi za potrebe pokrajinskih nalog dodatno zaposlili od 30-50 novih/prenesenih zaposlenih iz občin in iz države, ki se bi pridružili obstoječim ekipam v upravnih enotah.    IV.  POKRAJINSKE SLUŽBE ZA RAZVOJ IN INVESTICIJE (LOCIRANE PO OBČINAH) 4.1 Namen Neposredna podpora občinam in lokalnim deležnikom pri razvojnih projektih in privabljanju investicij. Preprečevanje konflikta interesov (razvoj vs. nadzor).   4.2 Struktura in naloge: Večje občine, to so občine Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica in Tolmin, bodo imele skupne službe z več manjšimi občinami. V Goriški pokrajini bodo imele naštete štiri večje občine v okviru obstoječih oddelkov za razvoj in investicije eno ali več zaposlenih oseb, ki bodo del pokrajinske razvojne službe. Te osebe bodo plačane iz pokrajinskega proračuna, a bodo fizično in funkcionalno delovale znotraj občinskih uprav.   Glavne naloge pokrajinske službe za razvoj in investicije, locirane po

V Italiji – Zelena luč senata za vrnitev pokrajin

V Italiji – Zelena luč senata za vrnitev pokrajin   Končna odobritev najbrž decembra ali v začetku leta 2026 Še en korak naprej k vrnitvi pokrajin. V torek, 27. maja, je večina v senatu glasovala o predlogu ustavnega zakona, ki spreminja posebni statut Dežele FJK. Za je glasovalo 85 senatorjev, proti jih je bilo 45, 10 se jih je vzdržalo. Minister za deželne zadeve in avtonomije Roberto Calderoli je ob tem komentiral, da “besedilo ni bilo spremenjeno in tako nadaljuje pot, ki jo je dežela močno zahtevala in predlagala parlamentu”. Med senatorji, ki so glasovali proti, je bila tudi senatorka DS Tatjana Rojc, ki je v izčrpnem poročilu v senatu povedala, da reforma vsebuje številne sporne točke. Spraševala se je, ali je treba imeti tri izvoljene organe ali morda ne bi bila boljša organizacija pod režijo dežele in v sodelovanju s posameznimi 215 občinami. Omenila je različne potrebe raznolikega območja, na katerem je zaradi razdrobljenosti upočasnjen razvoj, česar pa po mnenju senatorke ne bo rešila ponovna uvedba pokrajin. Med specifičnostmi teritorija je omenila tudi prisotnost slovenske narodne skupnosti, za katero naj bi bila ponovna uvedba pokrajin celo škodljiva. S tem pa se ne strinjajo predstavniki stranke Slovenska skupnost, od nekdaj branitelji pomembne ustanove, ki je opravljala dragoceno vlogo na območju. “Zeleno luč senata za ponovno uvedbo pokrajin v naši deželi ocenjujem nadvse pozitivno,” pravi deželni svetnik SSk Marko Pisani. Velja poudariti, da je stranka Slovenska skupnost od vsega začetka tega nesrečnega poglavja reforme odločno nasprotovala ukinitvi pokrajin in je bila edina, ki je zagovarjala to stališče. Takratni podpredsednik Deželnega sveta FJK Igor Gabrovec je med razpravami v deželnem svetu jasno povedal, da ukinitev pokrajin, ob odsotnosti širšega načrta za reformo krajevnih uprav, zmanjšuje pravice slovenske narodne skupnosti in krši mednarodne sporazume. “Presenečajo me izjave o tem, kako naj bi vračanje pokrajin škodilo narodnim in jezikovnim manjšinam,” nadaljuje Marko Pisani. “Menim namreč, da je ravno nasprotno: njihova ukinitev, predvsem tržaške in goriške ustanove, je predstavljala hud udarec ustaljenemu nivoju aktivne soudeležbe Slovencev pri upravljanju priznanega zgodovinskega naselitvenega prostora. Izkazalo se je, da je takratna izbira obubožala teritorij in osamila občinske upravitelje zlasti majhnih občin,” zaključuje deželni svetnik Slovenske skupnosti. Pobudo Fedrigove deželne uprave za ponovno uvedbo pokrajin je z veseljem pozdravil tudi deželni predsednik SSk Damijan Terpin, ki je o vrnitvi pokrajin in vlogi le-teh med drugim pred nedavnim spregovoril tudi v senatu. “Za marsikoga je to presenetljiv politični zasuk, po mnenju SSk pa gre le za dosledno nadaljevanje nove poti, ki jo je v odnosih do slovenske manjšine ubrala desnosredinska vlada. Nova klima se je jasno pokazala že ob zadnjem zelo uspešnem vladnem omizju v Rimu novembra 2023, nedvomno pa jo je utrdila vladna odločitev, da se na predlog ministra za šolstvo Valditare prekliče krčenje ravnateljskih mest na slovenskih šolah. Gre za zelo resne politične odločitve in pravcati zasuk desne sredine v odnosu do narodnih manjšin, h kateremu je nedvomno pripomogla dosedanja vloga Južnotirolske ljudske stranke v parlamentu,” pravi Terpin v tiskovnem sporočilu in obžaluje, da je senatorka Tatjana Rojc volila proti. “Spet se je žal pokorila navodilom Demokratske stranke, ki se je v obeh primerih nerazumljivo postavila po robu interesom Slovencev v Italiji,” je dodal Terpin in sklenil, da SSk zanimajo predvsem dobre, hitre in koristne rešitve za Slovence v Italiji, da stranka ne namerava gojiti ideoloških predsodkov do nikogar, zato se bo še naprej soočala z vsemi, ki so ji naklonjeni in pripravljeni na sodelovanje v dobro Slovencev v Italiji. V tem duhu se stranka lipove vejice tudi vključuje v razpravo z deželno večino o prihodnjem obsegu in ustroju novih pokrajin, predvsem pa o volilnem zakonu, na podlagi katerega bodo izbrani novi pokrajinski organi. Besedilo, ki je bilo prvič odobreno v poslanski zbornici 23. oktobra lani, je torej potrdil tudi senat, zdaj pa roma v drugo branje v poslansko zbornico, nato pa končno v potrditev v senatu. To je nujni postopek za vse zakone ustavnega pomena. Končno odobritev pričakujemo enkrat decembra ali najkasneje v začetku leta 2026.   Povzeto po zamejskem tedniku NOVI GLAS (4.6.2025)  

Peter Velikonja: Pozicioniranje Zveze za Primorsko – ZZP

Želimo se pozicionirati kot ideološko nevtralno gibanje, ki deluje v korist lokalnih ljudi s prevzemom enega od modelov upravljanja države, ki omogoča, da o javnih zadevah in pred tem o financah čimbolj neposredno prvenstveno odločajo tisti, ki so ta sredstva ustvarili, ne pa odtujene politične elite (najbližje nam je Švicarski model). Pri tem sicer ocenjujemo, da imata obe opciji svoje pozitivne in negativne lastnosti. Ravno zato se gibanje trudi združevati ljudi različnih nazorov in ideologij zato, da bi v ospredje postavili vsebine, programe in ideje ( ne ideologije !). Žal je posledica našega truda tudi  dejstvo, da nas levičarji vidijo kot izdajalce , desničarji pa kot levico, ki se želi infiltrirati na desni pol. Ker je večina ljudi levo ali desno indoktriniranih so nedojemljivi za naše ideje in program. Res pa je tudi,  da nas tudi tako levi kot desni mediji blokirajo saj  elita meni, da je naš program škodljiv tako levi kot desni opciji. Če bi uveljavili naš program bi elite ostale brez večine javnega denarja, ki ga sedaj skoraj 100% obvladujejo, denar pa je enako=obvladovanje medijev=oblast =moč.

KLJUČNI POUDARKI DECENTRALIZACIJE (Peter Velikonja) Ajdovščina, Volče oktober-november 2018

Nova Gorica”Da ne bi slučajno!”(Cedre II.)

“Sosedje”  doprsnega kipa dr. Henrika Tume ,  na “aleji slavnih” (Erjavčeva ulica) šušljajo  o tem, da želi novi lastnik zemljišča, na katerem  je postavljen, spomenik odstraniti.  Pri ZZP Občinski odbor Nova Gorica taki možnosti odločno nasprotujemo. V Novi Gorici imamo v zvezi s sušljanjem izkušnje, zadnja podobna je s cedrami na Prvomajski. Takrat je sušljanje končalo s posekanimi cedrami,  predvsem pa z ugotovitvijo, da je Oblast Mestne občine  neobčutljiva za naravno in kulturno dediščino . Da se kaj podobnega ne bi več ponovilo ! Erjavčeva ulica je Ulica pomembnih Goriških mož, ki imajo v zgodovini odločilno vlogo za razvoj kulture in narodne zavesti na našem območju. Spomenike je v preteklosti postavljal Klub starih goriških študentov. Prvega, Franu Erjavcu, že 1972, spomenik dr. Henriku Tumi leta 1975. Spomeniki so dela naših priznanih umetnikov, so sestavni del najpomembnejše kulturne dediščine v 70 let starem mestu. Novogoričani smo te spomenike vzeli za svoje in smo ponosni na edinstveno ulico, ki ji spomeniki dajejo svojevrsten pečat.    

Nova Gorica: Volitve na Tržnici

    Začelo se je 9. junija 2016, na izredni seji  Mestnega sveta  Mestne občine Nova Gorica ( v resnici je  začelo že prej..). Poročevalec, vodja kabineta župana je ( ob prisotnosti župana) predstavil edino točko dnevnega reda seje, to je Dopolnitev Letnega načrta pridobivanja stvarnega premoženja MONG v letu 2016: “Ta letni načrt dopolnjujemo z enim objektom, ki so ga ocenili v občinski upravi skupaj z županom na čelu, da je vreden razmislekov, da je vreden nakupa. Gre za prostor bivše prodajalne Mega center oziroma Daimond, lahko ga poznate pod tem imenom, pod lokalom Cocktail bar, v izmeri slabih 600 m2, tako, kot je navedeno v obrazložitvi, v pritličju slabih 200 m2, v nadstropju dobrih 500 m2. S potrditvijo oziroma z dopolnitvijo tega letnega načrta sledimo pogoju, da se lahko udeležimo na licitaciji na javni dražbi, ki bo za ta objekt naslednji teden. Izklicna cena je 320.000,00 EUR. Ta objekt je bil leta 2014 s strani sodno zapriseženega cenilca pa ocenjen na dobrih 700.000,00 EUR in tu je tudi prvi razlog v katerem vidimo priložnost, oziroma bi rekel je vredno, da se sprejme to dopolnitev letnega načrta, da se udeleži dražbe in ta objekt kupi. Poleg ostalih bi mogoče poudaril še dva razloga. Več je napisano tudi v sami obrazložitvi. V trajnostni urbani strategiji, ki smo jo sprejeli tudi tu na mestnem svetu, je tudi v viziji Nova Gorica 2020+ opredeljeno, oziroma si želimo, smo si postavili cilje, da bo mesto imelo tudi mediteransko tržnico, kjer bo prostor srečevanja in druženja prebivalcev oziroma ljudi, ne samo mesta Nova Gorica, ampak tudi sosednjega mesta Gorice. V tej trajnostni urbani strategiji, katero smo sprejeli, smo se dosti o tem pogovarjali in tudi potem zapisali o samem problemu, ki se dogaja v mestu, to je o določenih prostorih, ki so prazni in kako tem prostorom dati vsebino. To smo spravili pod okrilje urejanja vitalnih mestnih prostorov in tudi tu smo si zadali en cilj, da je ena izmed prioritet tudi ureditev tržnice in dati določenemu mestnemu prostoru določeno vsebino oziroma obogatiti in na tej lokaciji, kjer vidimo to mestno tržnico, je tudi ta vsebina oziroma sledimo temu cilju. Ampak tržnica ni samo prednost, doprinos samemu mestu. Enakovredno je tudi doprinos podeželju. Naši ljudje na podeželju vsekakor znajo pridelati svoje produkte in proizvode in to kvalitetne. V današnjem času je večji problem te kvalitetne produkte in proizvode prodati po korektni, če lahko rečem, ceni. Tržnica pa je vseeno eden izmed prodajnih kanalov preko katerih lahko dosežemo to oziroma kot se rado reče, je lažje po pravi ceni prodati v domačem dvorišču. Mogoče kaj več v nadaljevanju, da ne bi bil predolg in bi skozi diskusijo oziroma skozi vaša vprašanja, ki jih boste podali, odgovoril.” (konec navedka – glej zapisnik 6. izredne seje Mestnega sveta Mestne občine Nova Gorica, 9. junija 2016) Kakšna sreča. Za bagatelo pridobiti tako vrednost ( mediteransko tržnico). Vrednost, ki  ni samo doprinos mestu, pač pa tudi doprinos podeželju. Gre vsekakor za posebno tržnico kajti – na njej bo mogoče to kar sedanja tržnica ne omogoča, prodajati po korektni ceni. Ta tržnica ( mediteranska)  bo pravzaprav omogočala prodajo “po pravi ceni, kot na domačem dvorišču”.  (Zakaj hudiča zdajšnja tega ne omogoča? Verjetno zato ker ni mediteranska – si mislim.) Sledila je težka in temeljita razprava. Bile so izrečene velike in modre besede. ( se nadaljuje)

Regije razmišljanja II

ALI SE DEJANSKO KAJ PREMIKA PRI RAZMIŠLJANJU O REGIJAH ? Peter Velikonja , analitik “Pokrajine bi morala država kar ustanoviti. Nič filozofiranja,” je minuli teden na dušo svojim nekdanjim kolegom na kongresu slovenskih občin popihal predsednik vlade Marjan Šarec. Dodatno pa je župansko pokrajinsko vnemo dan kasneje podžgal še predsednik republike Borut Pahor, ko je dejal, da je zdaj najboljši čas za ponoven poskus ustanovitve pokrajin. “Pred nami bo strma in tvegana pot. A je vredno poskusiti, če smo prepričani, da je projekt pokrajin dober.” Tudi župani vse bolj poudarjajo problematiko države na katero opozarja ZZP že od osamosvojitve Slovenije. »Zelo pozitivno bom presenečen, če posameznik in nekaj članov vlade res lahko spremenijo smer; Slovenija je namreč zelo centralistično zastavljena. Vemo, da se v Sloveniji od vseh pobranih davkov le desetina vrne na lokalno raven. To nas uvršča v združbo pretežno nerazvitih držav. Bolj razvite države dajejo več na decentralizacijo in imajo na več ravneh razvito lokalno samoupravo. Zato mislim, da je to velik izziv za predsednika vlade Marjana Šarca, glede na to, da prihaja iz županskih vrst. Gre za izziv, da se splošni trend državne uprave, ki se upira decentralizaciji, obrne v drugo smer.« Nobeni vladi še ni uspelo izvesti projekta ustanovitve regij, Občine so se ustanavljale v državnem zboru in tudi regije se bodo morale ustanavljati v državnem zboru. Regije so naslednja razvojna priložnost Slovenije. Tudi manjše občine so bile odgovor na razvojne težave manjših krajev. To nalogo so manjše občine dobro opravile. Toda ko pridemo do širših razvojnih projektov, virtualne razvojne regije ne zadoščajo. Potrebujemo pravno formalne oblike regijskega organiziranja. Verjamem, da bo državi težko prepustiti del nalog in jih prepustiti občinam in regijam. Regije so res potrebne v številnih pogledih. Sam se pogosto ukvarjam z izzivi, kjer je država preveč oddaljena, da bi se za nas zavzela v Bruslju; sami pa smo kot občina premajhni, da bi bili sogovornik Evropski komisiji. Navsezadnje pogosto slišimo, da imamo Evropo regij.« Gregor Macedoni o pričakovanjih glede nove vlade . Indikativna je tudi izjava Dr. Ivana Žagarja, ki je projekt Pokrajin pripeljal najbolj daleč: »A če vse politične stranke ugotavljajo, da je manko pokrajin velik hendikep – ne nazadnje se to kaže pri vseh pomembnih zadevah, potem politika ne bi smela imeti polnih ust o podpori pokrajinam s figo v žepu. Je pa ob ustanavljanju pokrajin, zame, bolj kot število pomembno, ali bodo avtonomne v svojem delovanju in seveda tudi pri financah. Pomembni sta njihova vsebina in razvojna svoboda.« Da bi bilo pokrajine nujno ustanoviti že v prvih letih po osamosvojitvi, saj bi te pripomogle k skladnejšemu regionalnemu razvoju, že dve desetletji poudarjajo tako kot ZZP tudi strokovnjaki s področja lokalne samouprave. Toda v politiki je doslej, ob vsakokratnem poskusu ustanavljanja pokrajin, vselej zmagal prepir o tem, koliko bi bilo pokrajin in kje bi bili njihovi sedeži. Poleg tega pa je za njihovo ustanovitev potrebnih 60 poslanskih glasov. Da bi dejansko prišlo do ustanovitve pokrajin, bi se morali po večinskem razmišljanju le še dogovoriti o zakonu o ustanovitvi pokrajin, ki določa njihovo število, območja in sedeže.” A prav pri slednjem se je večkrat zalomilo. Tudi leta 2008, ko je bila Slovenija najbližje ustanovitvi pokrajin. To  je, po mojem mnenju, temeljna napačna predpostavka za dejansko ustanovitev pokrajin . V nadaljevanju po točkah podajam potrebne spremembe pred tem.  Ključno je finančno opismenjevanje državljanov in seznanjanje z decentraliziranimi modeli opravljanja v  državah resnične blaginje za večino prebivalstva (npr. Švica, Danska in Belgija) Namesto šest do osem pokrajin, kot so jih zagovarjali strokovnjaki, med njimi zdaj že pokojna Janez Šmidovnik in Stane Vlaj, je Janševa vlada, v kateri je bil minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko sedanji župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar, takrat pod pritiski s terena izrisala kar štirinajst Prvi posvetovalni referendum o tem vprašanju s klavrno udeležbo pri 10,98 odstotka kasneje v parlamentu doživele fiasko ravno zaradi tega , ker se je izhajalo iz napačnih in za večjo blaginjo ljudi dejansko nevarnih podmen. Problema zakaj referendum ni uspel pa  doslej ni še nihče resno analiziral . Po mojem mnenju pa ostajajo razlogi za neuspeh povsem enaki:   Splošna finančna nepismenost Slovencev kamor štejem tudi »politične elite«        Še vedno poslušamo medije in večino županov o tem kako bi država morala dati občinam več  denarja, kar je bistvena napačna premisa. Iz nevednosti ali namenoma pri nas nihče ne govori o logičnem dejstvu, da ti mora država najprej vzeti, da bi ti nato nekaj dala. Če primerjamo našo miselnost povezano z omenjeno finančno nepismenostjo z Švico in miselnostjo Švicarjev ugotovimo temeljni problem. Švicarji pravilno razumejo, da novo dodana vrednost ustvarjamo ljudje sami na svojem teritoriju (občin, regiji) Zato je logično dojemanje , da država v finančnem smislu ne daje ničesar, kvečjemu ponuja javne storitve in dobrine, ki jih plačujemo MI državljani. Slika model financiranja javnih zadev Švica vs. Slovenija   Slika nazorna kaže, kako je Slovenski model financiranja daleč od ideala demokratičnega odločanja od spodaj navzgor v političnem smislu in od ekonomskega dejstva, da najbolje upravljajo z skupnim denarje tisti, ki so ga tudi dejansko ustvarili. Analiza modelov upravljanja potrjuje dejstvo, da bolj kot so odločevalci oddaljeni od »ustvarjalcev« več je razsipništva, slabega gospodarjenja in tudi korupcije. Zato bi morali najprej na preprost način »medijsko« ozaveščati in finančno opismeniti prebivalstvo volivce, ki bi nato lahko pritisnilo na svoje predstavnike, oz pritiski sploh ne bi bili potrebni , ker je ko ugotoviš kako v finančnem smislu oblast deluje vsakomur logično, da je sistem upravljanja z javnimi financami v državi ključni razvojni problem naše države, ki generira večinoma slabosti o katerih poslušamo vsak dan, vključno z vse večjo nezainteresiranostjo ljudi za ukvarjanje z javnimi zadevami.   Kako torej deluje sistem v Švici: Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine-prednost socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar , ki ga poberejo občine ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva) Zanje velja poseben zakon, po katerem za pridobitev status-a kantonalne banke morajo biti solastnice tudi

Davek na dobiček – komentar

Zveza za Primorsko se pridružuje kritiki  Kluba slovenskih podjetnikov državnemu vrhu za medel odziv na hujskaštvo in sovražni govor  zoper podjetnike. Pri nasprotovanju predlogom Levice ne gre zato, da bi bili pri ZZP proti cilju »blaginja za vse«. Država blaginje za vse je namreč cilj vseh demokratičnih in na etiki utemeljenih politik (vsaj navzven). Uspeh je Levica dosegla prav s promoviranjem teh svetlih ciljev, zato je pridobila tako veliko podporo, ampak zanimivo ne med delavstvom in reveži. Gre se za vprašanje na kakšen način je večjo blaginjo za vse možno doseči. Izkušnje socialističnih in komunističnih držav kažejo, da se z zatiranjem najbolj ustvarjalnega dela prebivalstva kljub zaprtim mejam, da doseči le enakost v revščini. Naša Levica pa ni predstavnik revežev, upokojencev in premalo plačanih dobrih delavcev ampak je predstavnik javnega sektorja, nevladnih organizacij ter državnega dela gospodarstva, ki ga nesporno obvladuje »globoka država« z svojo mrežo. Posledice višjih obdavčitev so predvidljive, zaradi selitve podjetij, ki sedaj največ prispevajo v blagajno. Zaradi  “ugasnitev”   tujih naložb in svežega kapitala, se bo zmanjšalo število “produktivnih ” delovnih mest in priliv v državno blagajno bo kljub višji obdavčitvi v absolutnem znesku nižji. Problem je torej v logiki doseganja cilja države blaginje za vse. Kot lahko vsak opazi, se javni denar že sedaj ne preliva k revežem ampak v “porabniške” sektorje, to je v javno upravo, ki je vse močnejša. Na ta način  se država še dodatno zbirokratizira namesto, da bi bila javna uprava čim bolj vitka. Zbirokratizirana država je že sedaj ključni razvojni problem Slovenije, saj je razmerje med tistimi, ki dejansko neposredno ustvarjajo novo vrednost in tistimi, ki jih nadzirajo 1:1. Ob 670.000 upokojencih je že sedaj čudež, da država sploh deluje. Obstaja utemeljen sum, da predstavljajo »prikriti« krediti že velik del stroškov delovanja države v širšem smislu. Klasičen primer vpliva močne birokratske države na državno blagajno je Italija. Italijanska finančna policija v povprečju naredi več stroškov, kot država, na podlagi njenih odkritij, pridobi dodatnega denarja v blagajno.   Peter Velikonja  

ZZP ima prave odgovore za ključne probleme države.

Navdušil me je izjemen članek Vojka Flegarja »Upravljanje javnih reči; da bi bili veliki, si moramo priznati majhnost. Članek briljantno analizira stanje v Sloveniji in ključna vprašanja razvoja in blaginje vendar brez odgovorov kakšne so možne rešitve. Peter Velikonja Zakaj ta prispevek ? Tudi soočenja kažejo, da stranke z največjo podporo nimajo resnične želje in tudi ne znanja za dejanske spremembe. Torej se nam slabo piše. Sam se namreč že več kot 30 let ukvarjam z analizami razvojnih možnosti in strategijami razvoja zato dobro poznam ključne razvojne probleme Slovenije. Kot strateg seveda iščem odgovore na ključna vprašanja tudi v dobrih praksah drugih držav. Glede na velikost je primerno Slovenijo primerjati z manjšimi nadpovprečno uspešnimi državami. Zato sem analiziral modele upravljanja Švice, Danske in Belgije. Kaj je skupno tem državam ? Upravljanje z denarjem ‘od spodaj navzgor’. To pomeni, da z denarjem upravlja praviloma tisti, ki ga je ustvaril. Posledično ima do javnega denarja povsem drugačen odnos kot pa tisti, ki pri ustvarjanju nove dodane vrednosti niso imeli ničesar. Zakaj decentralizacija? Zakaj bi bila nujna in kaj sploh to je? Centralizacija meri na (koncentracijo) središčnost centra, decentralizacija pa na nasprotni proces, manjšanje vloge centra in večja vloga periferije, ali pa sploh odprava pogleda, kjer je nekaj center nekaj pa periferija. V politiki centralizacija pomeni, da se o porabi javnega denarja odloča v centru. To s seboj nosi uniformnost, poenotenje sistema, hierarhijo, pa tudi vsaj formalno enakost vseh prebivalcev ne glede na to kje živijo. Decentralizacija povezana s teritorialno decentralizacijo, pa tudi večjo avtonomijo lokalnih skupnosti in večjimi razlikami med njimi. Decentralizacija lahko pomeni tudi manjšo odgovornost države za tisto, kar ni več podvrženo centralnemu določanju. Decentralizacija in z njo povezana večja avtonomija posameznih ustanov pa omogoča, da se bolj upoštevajo dejanske potrebe posameznih delov. Prednosti manjšanje moč centralnih oblasti pa je vpeljava tržnih načel v upravljanje in s tem povezane pravice do izbire najbolj ustreznih rešitev, večja prilagodljivost dejanskim razmeram, konkurenca med lokalnimi skupnostmi in večja mednarodna konkurenčnost. Če povsem analitično izpostavimo ključne razvojne probleme države lahko ugotovimo njihove temeljne vzroke. (Kaj so vzroki upada natalitete, praznjenja podeželja, velikih socialnih razlik med območji v državi, velikih razlik v možnostih razvoja, izobraževanja in zaslužkov, neučinkovite javne uprave in javnih služb, razpada bančnega sistema, elementov nadpovprečne  korupcija, klientelizma in razsipništvo z javnim denarjem) Odgovor je pretirana centralizacija upravljanja države Analiza dobrih praks uspešnih držav, kjer se ti problemi pojavljajo v bistveno manjšem obsegu, kaže,  da se od neuspešnih ločijo v osnovi glede na dva temeljna principa: Prvi princip je način razmišljanja skupnosti predvsem pa vodilnih in vplivnih skupin. Način razmišljanja je posledica tako zgodovine, kot tudi kulture predvsem pa vrednot, izobrazbe in znanj teh ljudi. Analize kažejo, da na ekonomsko uspešnost in blaginjo vpliva celo religija. Tako so se kot najuspešnejša izkazala protestantska okolja, med manj uspešna pa lahko uvrstimo hinduizem. Japonci imajo npr. drugačno a zelo produktivno različico budizma, ki se imenuje zen budizem. Drugi najpomembnejši dejavnik je sistem – model upravljanja z javnim denarjem. Izbira sistema upravljanja je sicer neposredno povezana s prej opisanim načinom razmišljanja, nanjo pa močno vplivajo tudi zgodovinske okoliščine. Tu se vidi, da Slovenci nimamo državniške tradicije. Slovenci smo se z ustavo sicer deklarativno odločili za tristopenjski sistem upravljanja (v bistvu za zmerno decentraliziran model), a smo dejansko uvedli zgolj dvostopenjski sistem. S tem, da je tudi prva stopnja (občine) podhranjena tako pri pristojnostih še bolj pa pri sredstvih, ki jim ostanejo na razpolago. Tako imamo najbolj centraliziran sistem upravljanja države v Evropi. Centraliziran model ljudje preprosto opravičujemo z majhnostjo države, kar se nam zdi samo po sebi umevno, češ da smo premajhni. Vendar problem velikosti – majhnosti sistema lahko definiramo šele s primerjavami in z razmišljanjem kaj je dejansko majhno in kaj je premajhno. Najmanjši Švicarski kanton ima samo 30.000,00 prebivalcev, a deluje in to odlično z vsemi atributi ne samo regije ampak države. (Za naše pojme je to skoraj nepojmljivo, tudi zato, ker nam je to zamolčano.) Po domače povedano so majhni, samostojni a odprti in povezani sistemi veliko bolj učinkoviti in odporni na šoke in krize iz notranjega in zunanjega okolja kot veliki centralizirani sistemi. Iz kod izvira ideja? Kot zanimivost naj poudarim, da obstaja svetovno gibanje t.i. »svobodnih« intelektualcev, ki je celo finančno podprto od ameriške države s sedežem v San Franciscu. Ti intelektualci so prepričani, da so obstoječi modeli upravljanja držav, tako centralizirani sistemi kot neoliberalni kapitalistični sistemi, preživeti. Menijo, da je na obzorju nova ekonomija in nov družbeni red, ki bo za ljudi in okolje bistveno bolj prijazen od sedanjega. Po njihovem mnenju globalizacije tudi ni več možno in niti ekonomsko smiselno ustavljati, ampak jo je potrebno povezati v nov družbeno-ekonomski red, kjer vse aktivnosti potekajo od spodaj navzgor. Torej iz lokalnih skupnosti, ki se svobodno povezujejo v večje enote in prenašajo del svojega odločanja in storitev na višje skupne enote, kjer je to stroškovno in funkcionalno smiselno. Na ta način namreč delujejo naravni sistemi, ki so se prilagodili in so zato sposobni preživetja. V bistvu je zanimivo, da imajo Švicarji , do neke mere pa tudi Danci in Belgijci, tak model že razvit in da odlično deluje, prihodnost je torej že tu in sedaj. Ker gre za kompleksna vprašanja bom poskušal model, za katerega v ZZP menimo, da ustreza tudi Sloveniji, z določenimi izboljšavami in posodobitvami opisati ljudsko in obenem poudaril tudi prednosti. Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine. Prednost pri tem je socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan zato je utaja davkov zelo otežena. Denar, ki ga poberejo občine, ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. (Kantonalne banke so najpomembnejši steber Švicarskega gospodarstva.) Zanje velja poseben zakon, po katerem morajo banke za pridobitev statusa kantonalne banke, biti v morajo biti solastnice tudi občine in kanton, vendar ne smejo imeti več kot 49% delež. Švicarji vedo, da je državno in javno manj učinkovito od zasebnega. Naše banke so že večkrat propadle zaradi »državnega lastništva«. Podoben je tudi problem zdravstva v Sloveniji, ki je v bistvu problem »javnega zdravstva«. Kar pa malokdo